večerne zabeležke tipa KIM (=keep in mind)

Pozabljanje je po Nietzscheju življenjski pogoj duha. "Le s pomočjo pozabe dobi duh možnost popolne prenove, sposobnost, vse videti s svežimi očmi, tako da se tisto, kar je od nekdaj poznano, s tem, kar je prvič videno, staplja v večplastno enotnost." (ravno danes sem prijateljici povedala, da sem se znebila motečega zaspančka v očesu, ki mi je predolgo zastiral pogled)

"Isto pa velja za pojem TAKT. S taktom mislimo določeno občutljivost in čutečnost za položaje in ravnanje v njih, za katere nimamo nobenega znanja na podlagi občih načel. Zato k taktu bistveno sodita neizrečenost in neizrekljivost. Nekaj lahko povemo taktno. Vendar bo to vedno pomenilo, da nekaj taktno zamolčimo in pustimo neizrečeno, in netaktno je izgovoriti to, kar je treba zamolčati. Zamolčati pa ne pomeni: pogledati stran, temveč imeti pred očmi tako, da se v to ne zaletimo, temveč gremo mimo tega. Zato takt pomaga pri ohranjanju razdalje. Izogiba se spotakljivosti, vsiljivosti in kršenju intimnosti kake osebe."
- - - ob tejle vzgojni se po lisičje nasmiham; zveni sicer smiselno in lirično. taktičnost v praksi je pa tudi ples, muzika, slikanje, igra, pisanje, jezikanje ... povsod gre za upoštevanje nekih notranjih zapovedi ... seveda pa se vmeša zraven tudi drznost, stvari (in sebe) obračamo na glavo, v akrobatsko kontra-pozicijo, takrat nastaja eksperimentalna misel in njen posledični izraz, ki ne upošteva klasične metrike ... nastopi kreativnost z vsemi svojimi muhami ... izmisli si prosti verz, ne upošteva nobenega »je treba« ...

pa lahko noč, če je kdo z mano ... ponoči se marsikaj razjasni, dvojna katarza – oko brez zaspančkov kot pnevmatični brisalci očistijo še besede ...