stvarjenje brez čarovniške paličice

Želim si, da bi znala ljudi spreminjati v majhne, lahke in čim manj opazne predmete, kakršne lahko nosiš po žepih, jih obesiš na usnjeno vrvico okrog vratu, vpleteš v lase, skriješ pod rob elastike kakšnega oblačila, ali pa jih stiskaš v dlani, da se skoraj zlomijo.

Fino bi bilo, ko bi bili vsaj toliko versatibilni, da bi jih po potrebi kje na samem z dotikom lahko spremenila nazaj v prvotno, se pravi človeško obliko in se z njimi menila, karkoli že bi se mi meniti bilo. Prav pogrešam jih, nekatere ljudi. Rada bi se prihulila vanje, v njihove najzasebnejše misli, tako, da ne bi vedeli, da jim jih berem. Ko bi postali prenaporni, bi jih s pogledom začarala nazaj v kamenčke, frnikule, umetno cvetje, jabolčne krhlje; slednje bi ob hudi lakoti tudi pojedla. Ljudje za enkratno uporabo. Ko se jih naveličaš, jih mirno požvečiš.

Še dobro, da je toliko zgovornih knjig. Za družbo. Ko začno izgubljati naboj, jih odložiš in počakaš, da se zanimanje zanje povrne, če ne, jih nikoli več ne odpreš. Ampak knjiga vendarle ni enakovredna človeški družbi. Tista bitja, s katerimi bi najraje prijateljevala, si prikrojim za sodelavce duha. Tudi metafizična povezovanja obrodijo sadove. Manj razločne morda, a tako pač je; najdragocenejša izkustva niso vedno čutna. Svojevrstnost sublimnih odnosov je tudi v tem, da kolikor doprinašajo, ponavadi tudi brez opozorila jemljejo.