četrtek, februar 15, 2007

Šmorn

Spet se smilim sama sebi in se nalivam s kavo, ker sem morala ob 5:30 vstati. Ne opomorem si, četudi grem spat že pred enajsto. Ko ura zjutraj zazvoni, se mi zdi, da me zvezano z jekleno verigo na silo s toplega vlečejo na dvorišče pred iglu. Koža spi naprej, pečejo me oči, frizura ne uboga ... Na avtobusu kinkam kot teloh, še nepripravljen na pomlad, šofer nažiga neko šundovsko žensko cviljenje.

V kokonu zaplavam po Miklošičevi, nič ne vidim, ko pri enem od kioskov nek možakar, brez dvoma še od včeraj, v slow-mo posnetku izvede proti meni nekakšen lastovičji skok. Sam sebi se zdi zabaven in čaka na aplavz.
Ob pol osmih je po Ljubljani na cesti že veliko ljudi, nekateri sploh niso videti zaspani. Čudim se in čudim.

Na faksu polmiže odtavam do prvega kavomata, ki mi v plastično skodelico napljuva rjavkasto brozgo, niti malo podobno beli kavi. Poskusim, izpljunem nazaj, vržem. Poskusim znova, tokrat instant cappuccino, popolnoma ista pesem. Punčke v kanglicah skuhajo okusnejšo - iz deževnice, z dodatkom peska in blata.

Grščina se malo zavleče, nadaljujemo kar v profesorjevem kabinetu, tistih nekaj, kar nas še vztraja, potem skoraj eno uro čakam pred oddelčno knjižnico, odpira se šele ob 10h. Grem po tretjo, tokrat okusnejšo kavo, zbudim oddelčni računalnik, ki se najprej na dolgo preteguje in milo piska, kakor da bi zehal. Tajnik Matjaž mi pove username. Cobiss pravi, da ima na voljo dva primerka Simbolne logike, ki se je hočem-nočem moram lotiti čimprej, močno pa dvomim, da se spoprijateljiva. Analitična fil. ni zame, čeprav bi si (ji) rada dala priložnost; občudujem namreč ljudi, ki jim analitska metodologija ubogljivo služi in si potihem prigovarjam, da morda obstaja možnost, da v sebi oživim tisti 1 % afinitete do formalnega mišljenja. Delam se, da čakanje izkoriščam za domačo nalogo, a v resnici le nekaj brkljam. Pride zaspana izposojevalka knjig, skoraj vsak dan jo obiščem, dobro že poznam njeno hojo in glas. Diši po lip glossu. Izročim ji signaturo, malo pomisli in potihem pove, da je ni. »Kako, da ne? Dva izvoda naj bi bila.« Odkimava in vztraja pri svojem, kakor včeraj za Klasike daoizma, ki naj bi jih tudi imeli. Očitno se precej knjig izgubi, stare še posebej. Lep hudič. Ker logike nisem rezervirala v NUKu, to pomeni, da se mi obeta še najmanj 45 nadaljnih minut čakanja. Krasno.


Opravim vsaj eno dobro delo; na hodniku srečam profesorja in ga v imenu razreda prepričam, da za en teden prestavi kolokvij, za katerega naj bi predelali trilijon literature - v praksi skoraj nemogoča naloga, čeprav pravi, da sploh ni zahteven in če bi malo večkrat zašli na njegova predavanja - problematičen je neugoden termin, nam pa niti brati ne bi bilo treba. Ob tem se seveda nasmiham, tisti, ki poznajo prof. Kalana, najbrž vejo zakaj.

Enivej, napotim se do NUKa. Ceste so že povsem budne, avtomobili med sabo in s pešci komunicirajo na tretjo potenco, marsikdo na pločniku ne zeha več, sprehajalci psov naredijo prostor mamicam z vozički, najzanesljivejšim napovedovalkam pomladi. Mimogrede, se zavedam, da je tale popis povsem suhoparen in breztežen, paše mi tipkati z zravnanim hrbtom in vratom oz. podaljševanje minut pred študijem. Zasuta sem z obveznostmi; trije kolokviji, seminarska, dva jezika ...

Klasiki daoizma me že čakajo, Logiko pa bo gospodična za pultom naročila, a res ne bo prej kot v 45. minutah. Tega ne razumem povsem; štirje uslužbenci na delovnem mestu, ena sama čakalka na drugi strani, pa ni mogoče, da bi kdo skočil po knjigo, v katerokoli nadstropje že. »Taka so pravila,« sicer ne izgovori mlada ženska, njen naveličan pogled je morda malo zgovornejši. Ima me, da bi ji kakšno zabrusila. Ta odnos me pogosto pogreje.

S klasiki daoizma sedem za mizo, prelistam brošurico z novo izdanimi knjigami, prebrati moram tole, in pokličem Sašo, sinologinjo, ki ve, kako se izgovori Lao Zi (laodz – »dz« z jezikom pod zobmi, na dental, če v kitajščini temu tudi tako rečejo). Ko nekaj minut klepetava, mi navidez simpatičem možakar izza bojne črte namigne, da se v izposojevalnici ne sme govoriti po telefonu. Je čudno, da me čitalnice spominjajo na zapuščene katedrale, ali celo grobnice?!

Ko mine že nekaj več kot pol ure, ponovno stopim k ženski, ki izžareva virozo formalizma, še kar me gleda mrtvo nezainteresirano in odljudno, ja, naslednjič ji lahko rečem vsaj to, da bi bilo delo z ljudmi lahko tudi prijetno; vprašam samo, če je knjiga morda že na voljo. Malo pogleda, ponovim svoj priimek in ja, seveda me že čaka. Da bi mi to povedala, sedela sem 3 metre stran, seveda ni več njena pristojnost. Stisnem zobe.

Zunaj se je ogrelo, vse živahno čeblja. Med potjo preberem nekaj o Ivi Babić, supermami. Tudi prav. Zelo dobro pleše na pleh muziko.

Samo še uhane si snamem, se preoblečem v udobno trenirko in si spustim še kakšen
komad. Ob 14:00 sem se docela zbudila. Če je kdo ob tem zapisu zaspal, smo izenačeni. 1 : 0 zame. In spiralne sanje!

+ Razmišljam tudi, na kakšen način oz. s čim bi se lahko udeležila tegale. Zelo mamljivo, prijetno s koristnim. Ambicija po strukturiranem življenju, temu reče Mornar. Čas nas kreira kot ve in zna, bi rekla sama. Čedalje bolj pogrešaš, česar nikoli nisi imel.

6 Comments:

At 7:24 dop., Blogger Dinozaver said...

Neprespanost je taka droga... kadar grem spat ob enih in vstanem pet čez peto, sem cel dan v sirupu, tolerančni prag se mi zviša do neba, nemogoče me je sprovocirati, poorgazmično počutje. Vstajanje ob pet čez peto rani vsak dan, čeprav spim deset ur. Za razliko od Dalajlame takrat ne čutim nobenih vibracij, ampak jaz sem seveda plitvina, na kateri nasede vsaka misel. Žrtje, spanje, muzika. V obratnem vrstnem redu.

 
At 4:18 pop., Blogger ana. said...

vedno se mi dopade, kako opises svoj dan. vcasih dobim filing, kot da sem tam nekje poleg. (mogoce kot tvoje tretje oko?)
..pa ceprav je bilo samo do 14h :P

 
At 4:48 pop., Blogger Zvita said...

Avtor je odstranil ta komentar.

 
At 5:01 pop., Blogger Zvita said...

sem hotela pustiti link od "watching me" by jill scott, pa je predolg

je že dolgo nisem slišala

 
At 12:16 pop., Blogger Gregor said...

nuk-ovci so res vsi po vrsti zatezeni! kot, da jih bo konc, ce bi bli mal ustrezljivi/prijazni do "strank".

zima je se nekako izgovor za jutranje kislce, pomlad pa s svojimi zgodnjimi jutri nekak niti ne.

spretno tipkanje, ni kej :)

 
At 9:26 pop., Blogger Zvita said...

hvala, sem mislila, da tega nihče ne bere (do konca vsaj)

*pardon, razen ane

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home