sobota, februar 10, 2007

Demonsko razpetje


»Torej ta s tem temnim, morilskim pogledom, ta, ki tu hodi v črnem, to nisem jaz. V meni ni nobenega demonizma, rad imam knedlike z zeljem. Tudi Casanova nisem, a se mi ne ljubi več dopovedovati ženskam tega, naj živijo v tej veri ... Nobena ne ve, da sem vse življenje hotel imeti hišico z divjo trto in vrtičkom in s takšno ženico, ki zaliva solato in kliče: »Atek, kosilo!« ali »Kdaj prideš?«
L. Aškenazy, Demon – Čas nespečnosti, kratka češka proza

Stara kamnita hiška ob omorski cesti. Stik avtomobilskih koles z od dežja razmočenim cestiščem se sliši, kot da bi tristo smučarskih tekačev po asfaltu tekmovalno lovilo prvo jutranjo zarjo. Zatohla soba za goste, v kateri prebiva duh gostoljubja in nekaj neprezračenih dek v kredenci s patiniranim ogledalom. Postelja, velika kot družinski bazen. Radiator odbrenči zadnje zdihljaje, zrak je ogret. Na boku leže razmišljam, čemu se tekačem tako mudi v melanholično jutro. Fino je, da je noč tokrat dolga. In spodobno neplanirana. Da sva obležala že ob devetih zvečer. Njegov trebuh mi kot mala prožna ponjava skoraj z vsakih dihom poskakuje po hrbtu. Neumoren klokot. V snu in skoraj neslišnem smrčanju svojo toplo dlan potisne pod moje spodnjice ter čisto narahlo z njo kot z lupino školjke iz sviloprejkinih niti naredi pokrov rodnemu ustju. Da ne zmočim njegovega spanca, kapljam navznoter. Od preusmerjanja deročih tokov me zapeče v prsih. Gospodična prometni miličnik z belo zastavico usmerja sokovni kaos, dokler orošena od teže mraka trudno ne zamiži. Tekači omagajo, pospijo po obcestnih jarkih. Začutim mrzla kljunčka dveh šoj, vsak zagrabi za eno zapestje in me razpne čez križ februarske noči.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home