petek, februar 16, 2007

Točna in pripravljena

Ponoči sem se odzvala na profesorjevo skrivno vabilo. Razvoj dogodkov me je tako izčrpal, da se že ves dan silim študirati - v smislu protiutežnega gibanja, a ne gre. Sama trivia in še več trivie.

V zaključeno družbo sem bila povabljena na pogrebu. Ne spomnim se, od koga smo se poslavljali, plastično pa pred seboj vidim s kremšnitami in tiramisuji obložene mize na pogrebščini. O žalovanju ne duha ne sluha, ljudje so se gnetli okrog sladic in futrali drug drugega. Iz tega se je razvila igra »nahrani svojega soseda«. Bodi nežen z njim in poskrbi, da ne ostane lačen (je bil moto, ki se ga je nekdo mimogrede spomnil). Ko torej z rokavicami na prstih karseda z občutkom nekomu v usta tlačim rumeno kremo in ga kljub pazljivosti napacam pod nosom, spoznam profesorja. Nebrzdano se mi smeji, uživa v igri. Opravičim se in se obrnem na drugo stran, kjer čakajo druga odprta usta. Profesor mi v žep naskrivaj vtakne listek, na katerem piše: PRAV TAM - ŠE NOCOJ - BODI TOČNA IN PRIPRAVLJENA. Ne vem, kdaj se je končala pogrebščina in kdaj začel shod. Čas je preklapljal med prej in potem, nadrealistična transcendenca.
Naenkrat sem prav tam, očitno točna in pripravljena. Križajoči hodniki, polni ljudi. Sprehajam se med njimi in iščem gostitelja. Pompozno prikoraka, zamaskiran, v spremstvu varnostnikov s čeladami. Nekaj se pripravlja. Razdelijo nam pamflete, pisave ne prepoznam. Začne se nagovor, smrtna tišina. Določi nam šifrirane koordinate operacije, katere naj se lotimo v skupinah. Nikogar ne poznam. Profesor mi pomežikne na daleč, dvignem roko, vprašanja se mi zastavljajo kot po tekočem traku. S prstom čez ustnice me utiša in reče, da je od nas odvisna prihodnost in da nam popolnoma zaupa. Razdelijo nam gumijaste škornje in piščalke okrog vratu, da se ne bi izgubili. Nekdo odrine zapahe vrat in prepuščeni smo temni noči.
Obračam se nazaj, rada bi ga vprašala, kaj se dogaja, kaj počnem med temi ljudmi. Nekdo me prime za roko in že v škornjih gomazimo po močvirnatem polju. Luna ne nebu riše koncentrične kroge, po katerih se vodja moje skupine orientira. Profesorja ni med nami. Škornji me blazno nervirajo, ihtavo si jih sezujem in do kolen zabredem v prepojeno zemljo. Nekdo zapiska na piščal. Pred mano se pojavi profesor, zmajuje z glavo in brez besed nad menoj izrazi nezadovoljstvo. Naloži me na štoporamo, ostali iz moje skupine naju krohotaje izžvižgajo. Ko jim pokažem jezik, v luninem soju opazim, da sem pod prevelikim ribiškim predpasnikom popolnoma gola in povsem blatna. Z stopali zatipam suha tla šele v betonskem podhodu, kjer za kazen dobim veliko črno in malo prozorno vrečko. Takole mi jih je napel: »Napisal sem, da bodi pripravljena. Preprosto nočeš sodelovati. S prozorno svojeglavostjo ne boš nikoli doktorirala. Z malo vrečko si zaščiti prste in prični z delom. Pričakujem, da se vrneš, ko pobereš vse smeti. Začni s cigaretnimi ogorki in praznimi škatlami kondomov. Poberi tudi vse steklene razbitine in pazi, da se ne urežeš - nisem dežurna medicinska služba. Če te zebe, ti lahko posodim ženine žabe.« Scagano odklonim skrbno ponudbo in se podam na sizifovsko pot. Podhod je zasut z odpadki; ko napolnim črno vrečo, mi izpod stropa prileti nova in tako dalje.

Zjutraj, ko mi zvoni ura za k frizerju, si najprej povoham roke. Ne smrdijo po polivinilu. Ob postelji stoji par čistih gumijastih škornjev.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home