Hiša

Bila sem hiša.
Zapuščena,
polna stare šare,
vsak dan okrancljana
s pisanimi zavesami.
Čakala sem,
da se vseliš

vame.
Ti.
Prav ti.
Čistila sem se zate,
redno sem brisala prah
z vseh kotičkov
in se prezračevala.
Da bi ti dišala.
Da bi domoval v neokrnjenem.
Preurejala sem sobe,
da bi ti bilo lepo,
ko bi prvič vstopil vame.
Ustekleničila sem svoje sokovje,
ki je vrelo od pričakovanja.
Hranila sem ga,
da bi se odžejal z njim,
dokler se ni pokvarilo.
Zdaj nisem več tako čista,
včasih ne odprem oken,
niti vrat.
Nič več te ne čakam.
Če kdaj mimogrede potrkaš po polknih,
ne bodi presenečen,
če skoznje pokuka krvavo oko.