Ogledalce, ogledalce na steni ...

Večerno druženje s Fridlom je zame vrhunec dneva. Izposojevalec knjig, če bereš, ponižno željo imam. Če umreš pred mano (na to sem pomislila samo zato, ker si starejši), mi zapusti svojo knjižno zbirko. Nihče drug je ne bi bolj cenil.

Ta pogled, bodeče brkice, malo črnski, boksarski nos. Prepričana sem, da ga veliko mož skuša posnemati z izbiro očal. Ko si jih zjutraj zahakljajo za ušesa, čisto od blizu v ogledalu preverjajo neenakomerno poraščenost obraza, zakleti si zamišljajo, kako bi bilo, če bi se neke mrzle noči zbudili s hrumečo glavo, znotraj katere bi divjali bliski in bi se kaos hkrati razjasneval do sramu, ko pred seboj zagledaš sebe, bolj golega, kot se poznaš ... Občutek bi bil ali ekstremno mučen ali katarzičen. Preprost človek se v alarmantnem protislovju s samim seboj, protipolu, ki se mu predstavi z imenom Križani, ne bi najbolje znašel. Pogum je preudarna kača. Veliko sika – da si izbori čim prostranejši teritorij za lazenje, piči pa le, ko je ogrožena. Veličastno nevarnost zvito preženeš nazaj v brezhumusno podtalje, da se razgradi do temelja dobrega. Slabo je zgolj dobro, ki mu gori za petami. Če razgrajača v pravem trenutku zvijačno uženeš, mu stopiš na potne prste, da zatuli od nepričakovanega protinapada, se ti ukloni, kot se človeku optično uklanja svetloba, ko se zlije v senco. Iluzionizem niansiranja je pravzaprav umetnost življenja. Je vznemirjenje, ki se utaplja v strahu, je volja, ki trohni v raztrganem žepu letargije. Je človeškost v večni fazi presnavljanja. Je nabrušeno dleto v trdi pesti kamnoseka, lok med prsti violinista in otrok v naročju mlade mame, ki z njenih ustnic bere svojo predživljenjsko zgodbo. Je temna ura večera, ko si človek zaželi posteljne mehkobe in je uravnoteženost spanca, ki reciklira nakopičeni dnevni balast.
Če zjutraj v ogledalu prepoznam brkatega gospoda, bom vedela, da moj nadjaz premore nekaj humorja.

»Najtišje besede prineseje vihar, misli, ki prihajajo z golobjimi nogami, vodijo svet.«