Otvoritvena slovesnost TSD skozi glodavčeve oči

Rada prihajam v teater, četudi ne odhajam vedno potešena. Otvoritvene slovesnosti se ponavadi zavlečejo v dober žur; ko se večina pogosti in odžeja, gre z dobrim ali malo manj dobrim vtisom domov, s svojimi ali s komurkoli že reče besedo, dve o dogodku, zaspi in pozabi na vso stvar, »domači« pa ostanejo v foyerju, debatirajo na dolgo in široko, si laskajo, se hote/nehote grdo glodajo – teater je pisker, ki se najbolje drži na vročem ognju, v njem pa se kuhajo različne obare. Vsak od ustvarjalcev, kritkov in firbcev jim doda ščepec začimb, ki se včasih slabo mešajo. No, pustimo to.
Prejšnji dve leti sta se otvoritveni slovesnosti razvili dolgo v jutro, ampak je pač tako, da se atmosfere ne da predvideti. Spontanost, ki jo ljudje prinesejo s seboj, ali ne, odloča. Sinoči jo je večina pustila doma na obešalniku.

Kulturniška klientela alias župani, ugledni meščani, ministri ipd. tiči vedno igrajo enake vloge. Dolgi, duhamorni govori, ki nam služijo kot kakšne razvlečene, nenosljive srajce. Ohlapnost besed, katere naj bi obvladovali – govorec je tisti, ki narekuje smer dogodka, je kot mrzel piš burje po golem hrbtu. Prežvečene floskule, pametovanja o tem, kako lepo in krasno je biti ustvarjalen in galone vzpodbud za vnaprej – predvsem se bomo v dobro kulture še naprej trudili vsi, kajneda?!, so mučne. Ne vem, če se v dvorani najde 10 ljudi, ki jih dejansko posluša. Pomislila sem, da bi bilo morda osvežujoče in celo malce ustvarjalno, če bi kdo od njih svoj govor napisal sam (očitno je, da berejo v jeziku, ki ga njihovo žrelo ne prepozna).

Srečuješ znance, prijatelje, ki jih sicer poredko vidiš. Objemi, poljubi, rože, bonbončki. (Ne-)urejenost, o kateri ponavadi kakšno rečeva s kostumografko, s katero si trosiva komplimente, je fenomen zase. Včeraj sva ugotovili, da »vse gre«, če človek, odet v določeno opravo, izraža zase značilno energijo, z drugimi besedami; če se dobro počuti v svoji koži oz. bolje, kot bi se brez prav te. Simpatična je kakšna obilnejša rita v rdeči minici s pikami, ki jo podpirata ne ravno sloki, niti ne ravni nogi. Nima veze, popolnost je dolgočasna. Pikantnosti in malo poguma dajejo človeku tisti »final touch«, na prvi pogled najopaznejši atribut (ali manko). Ne moreva mimo njenega Perota, ki se za vse to preprosto ne meni in je vsak dan točno tak, kakor se mu dan uleže na dlan. Trenirka, zgonjene kavbojke, dve, tri srajce. Ko so mu na neki prireditvi podelili priznanje za igralske dosežke, je tja hotel v trenirki. »Pero, samo dostojen bodi, to je vse, kar te prosim,« mu je rekla in mu pokvarila večer. V obleki se je počutil zvezanega v prisilni jopič. »Nikoli več, zdaj ga pustim, kot mu paše. Samo tak je zadovoljen.« In ja, še nekaj; uniformiranosti ne marava. Brezidejne kreacije iz uglednih butikov, ki z osebami, ki jih nosijo, nimajo nič skupnega. Ana pravi, da jo moti, ko vidi (ne samo začuti), da se neka dama odloči, da bo najlepša v dvorani in v imenu abosolutne zmage nad vsemi pretirava do abusurda. Rezultat je seveda grotesken. Cena ne upravičuje okusa. > Po Nietzscheju je dober vsak slog, ki dejansko sporoča notranje stanje, ki se ne spozablja glede znamenj, glede njihovega tempa, glede vzgibov. Popravila bi to o spozabljanju; zdi se mi namreč prikupno in naravno. Čemu dober slog ne bi smel projicirati nekaj nekonsistence? Hudomušne izkrivljenosti in njihove korekcije popestrijo suhoparno pravilnost.

»O, lej jo,« mi trubaduri Pero. »Kot kakšna madžarska ciganka,« premeri mojo obleko. Punce se smejijo, saj vendar nosim kitajski telovnik. »Kakšna madžarska neki, Pero, pojma nimaš,« se hihitamo. Kasneje se v Anini družbi popravi in me »pohvali«, češ da sem videti kot iz kakšne kitajske restavracije. Požene seveda še več smeha, kompliment pa tak. Poraženo in sramežljivo poveša pogled, očitno bo bolje, da nehamo s tem.

Predstava nas ne prepriča, drugo polovico prečujemo vsak ob svojem kozarčku v zgornjem foyerju. Govorimo o utemeljenosti »atraktivnih« vložkov, ki naj bi popestrili celoto, ampak čemu že? Zaradi popestritve same? Umetniška vodja pove svojo interpretacijo, omiljuje našo kritičnost. Umetnost naj si vsak upraviči sam, če zna. Če ga zadeva že na začetku zapelje, se ji pusti voditi, kasneje svoje mnenje izrazi Veselko. Res je tako. Če namreč igra zapeljevanj, kar je vsaj na prvo žogo funkcija oz. poslanstvo ne ravno strogo angažirane umetnosti, ne požene svojega kolesja, predstava zvodeni. Ne potegne te vase, izvisiš kot pasivni neudeleženec, poln predsodkov in upora. Žal. Surovi in zahtevni smo. Spogledljivost igre (v tekstovnem smislu – torej prvi akter je avtor sam, nato koncept uprizoritve – igra luči, zvoka, mizanscena, režijska idejna taktirka in končno, najpomembnejše, igralci kot prevodniki odrske magije) nas vsrka, odsotnost le-te pa postavi na hladno. Če nas delo nagovori, smo na njegovi strani, točno tam, kamor nas poleže.

Mlačna dužba, ne preveč okusna pojedina. Brez naboja. Čenčanje se vendarle zavleče v noč, večina nas je brez prevoza, Veselko se nam pusti izvoliti za šoferja. Ker je z malim avtom, nas je za eno rundo preveč. Najprej odpelje mene, nato še ostale, v drug konec mesta. Strinjava se, da se žur razvije ob spremljavi muzike. Predlani so nam v živo igrale Putrovke, idrijska pleh banda, še prej pa Fakei. Pove mi nekaj o delu z nizozemskim režiserjem in že sva pri cilju. Zahvalim se za prevoz, zelo nerada pešačim ponoči in on se zahvali nazaj. Smeh. »Zakaj že?« vpraša. Nimam pojma. »Za prijaznost, recimo.« »Ok.«

Nezanemarljiva plat mlačnih žurov je ta, da se zbudiš z nepretežko glavo, kar je v bistvu velik bonus oz. zame vedno bolj odločilni dejavnik pri za-ali-proti, ko gre za udeležbo / neudeležbo dogodka. Nikakor ne pričakujem, da bi se vsak moral prevesiti v prijetno zabavo, včasih pa se je vendarle nadejamo. Pričakovanja, pričakovanja ... Tehtnica niha.