sreda, april 04, 2007

Odmevanje


Zalotim se – in si domišljam, da skozi sebe prebiram tudi druge – kako se pod določenimi vplivi topim kot ščepec morske soli, drugi pritegnejo ravno toliko, da z levim ušesom lovim njihove ošibele signale, medtem ko z desnim, glavnim radarjem, zaznavam neke tretje, ki vzbujajo tek. Na trhlih temeljih se dnevno odločamo, pogoltni ali nezainteresirani izgovarjamo »da« in »ne«, včasih »ne vem«. Marsikaj nas obide med gosto frekventnim mežikanjem.
V zazrtosti si odprtih vek prisvajamo pararelno bivanje, v pavzi, ko smo vizijski posnetek potencialne prihodnosti; izberemo si vlogo in jo simuliramo v trpnem sočasju. Lahko smo golobi, ki se gnetejo okrog kalne luže pod stanovanjskim blokom in trenirajo stegovanje vratu, pri čemer le najspretnejši kavsne namočeno drobtino odvržene otroške žemlje. Med telovadbo jim ropotajo trebuščki. Hudomušno smo lahko tudi deščica rolete, ki jo starka na invalidskem vozičku počasi spušča za svojim oknom; tista, ki se nikoli ne prilagodi ostalim. Ko vse horizontalno legajo ena pod drugo, ti v rahlo diagonalni drži rušiš ustroj. Zaradi tebe gospa negoduje in že tretjič v enem tednu kliče roletarja, ki ji z umazanimi škrpetami zamaže orientalsko preprogo.
Poleg svoje prezence, ki jo zrcalimo v drugih, še bolj pa, ko smo sami s seboj, z vsemi svojimi obrazi, sočasno hazardiramo z vživljanjem v svoja nasprotja (ki to niso, kolikor so tu in zdaj, z nami). V trenutke, ki jih še nismo izkusili, ki se nam vztrajno odtegujejo. Kar me ne zanima, tako si prigovarjam, me slejkoprej preseneti s soočenjem. Čisto od blizu se mi postavi pred oči, zoprno se posmehuje. Epizodne vloge, ki mi jo ponuja, da bi se bolje spoznala, skoraj gotovo ne zavrnem. Radovedje je stalni hazard, katerega ugodni izid je majhna pika pod velikim vprašajem. Opekline (neugodnih), ki sčasoma plahnijo, so zgolj zemljevid življenja, po katerem se tujci, ki vstopajo vanj, in tudi sami – kadar izgubljamo nit, lažje orientiramo. Interaktivni prikaz nas samih v svetu. Z odločitvami se dopolnjujemo, zemljevid je čedalje preglednejši. Brazgotine človeške kože ne kazijo, krasijo jo. Ker ne živimo v plemenskih skupnostih, je naša identiteta še najbolj berljiva, dokler iz nas odmevajo izkustva. Orisujejo jih ornamenti. Ko vse potihne, smo spet na začetku. Tabula rasa, pripravljeni na senzacijo negotovosti.

17 Comments:

At 7:49 dop., Blogger Dinozaver said...

Pollock! Pollock! Pollock!
Bollocks, it's Pollock!

Ta serija fotk je genijalno srhljiva. Dražljiva bolj od gobastega oblaka.

Se opravičujem za prezgodnji izliv, zdaj grem prebrat še tekst.

 
At 1:55 pop., Blogger Zvita said...

"odkrila" sem ga preho Hrabala, ki je bil njegov fan

vidim zakaj

 
At 3:32 pop., Blogger skrivnosti gozda said...

Uganka: Pollock ali vzorec prežaganega granita?

 
At 4:10 pop., Blogger Zvita said...

prežaganec, ki pa res sliči njemu

 
At 4:42 pop., Blogger skrivnosti gozda said...

Nope, je kar Pollock.

Kdor nima denarja za takšno umetnost, naj naredi naslednje. Kupi fino poliran (ni nujno) marmor, granit z zanimivim vzorcem, dovolj bo plošča 20 x 30 cm. Primer.

Ploščo naj vrže na kakovosten, vsaj 2400 dpi flatbed skener, po potrebi nasiči ali spremeni barve, celotno barvno skalo, kar hoče, in nato sken sprinta v maksimalni kakovosti na format vsaj poldrugega metra.

Na steni izgleda takšna slika noro. Narava je največja umetnica.

Zapisano velja za vse vzorce narave, tudi 10- do 30-krat povečan les z vsemi plastnicami, katerikoli kamen, listje na tleh ipd. Uporabite domišljijo, po polurnem sprehodu v naravi boste prišli domov z vsaj ducat idejami ...

 
At 4:44 pop., Blogger Dinozaver said...

Pollock: Lavender Mist (aka No. 1), 1950.

 
At 4:47 pop., Blogger Dinozaver said...

Tokrat prepozen izliv... ;)

Pollocka sicer ne zamenjam za nobeno naravno čudo.

 
At 4:50 pop., Blogger skrivnosti gozda said...

Zame velja ravno obratno. Vsega boga nas je, vsaj ni dolčas. :)

 
At 4:56 pop., Blogger skrivnosti gozda said...

dinozaver, kako ob tem diši zarečen kruh? Predstavljaj si jo v formatu 100 x 150 cm.

 
At 6:04 pop., Blogger Dinozaver said...

Zarečeni vedno lepo diši :)
Tale pa naj raje ostane v formatu božične voščilnice, kar se mene tiče.

 
At 8:53 pop., Blogger skrivnosti gozda said...

bistvo ni v snegu, pač pa v "just-so" brezčasni popolnosti in skladnosti oblik, ki jih je ustvaril. ;)

zanimivo, kako iščemo umetnost samo v človekovem ustvarjanju, ne pa tam, kjer je je največ, je najpestrejša in najpopolnejša - v naravi

čemu priznavamo umetniško vrednost Pollockovi kaotičnim vzorcem, podobnim ali enakim v naravi pa ne? jih preprosto ne vidimo, ali imamo zanje samo drugačna merila?

čemu kujemo v zvezde Mozarta, skladbe vetra pa gladko preslišimo?

človekovi ustvarjalni presežki komaj dosegajo raven tistega, kar je v naravi nekaj najbolj običajnega, standard

 
At 11:43 pop., Blogger Dinozaver said...

Če ne sodimo z različnimi merili, potem človekova ustvarjalnost nima nobene možnosti. Saj to vidiš.

 
At 8:33 dop., Blogger skrivnosti gozda said...

watercolorinmotion.com

 
At 9:59 dop., Blogger Zvita said...

če vaju ima nadaljevati to debato, predlagam, da si omislita gibljivejši poligon, z opazovalci, ki jih bi jih konflikt utegnil zanimati

sicer pa: vsakomur svoje, saj to že vemo, ne?!

 
At 11:16 dop., Blogger skrivnosti gozda said...

ni želje in ni nobenega konflikta, so samo različne perspektive in otroška vprašanja, ki sprašujejo tisto, kar se zdi tako samoumevno, da (se) nihče več ne vpraša

trenutno je samo želja po martinčkanju na sončku v višinah, čakam še en mail, potem pa vlečem črto v cestne serpentine

lep praznik želim, če ga praznujete - ali ne

 
At 1:25 pop., Blogger Dinozaver said...

Debate so jalove. Konflikti pa ne. Če smo jih zmožni. Jaz jih nisem. Sorry, Zvita, preveč sva ti nasmetila. :)

 
At 8:29 pop., Blogger smukc said...

ampak me res zanima kdaj bo kdo spustil kaksen post, ki se bo dejansko nanasal na tvoje izvrstne pisarije

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home