Odmevanje

Zalotim se – in si domišljam, da skozi sebe prebiram tudi druge – kako se pod določenimi vplivi topim kot ščepec morske soli, drugi pritegnejo ravno toliko, da z levim ušesom lovim njihove ošibele signale, medtem ko z desnim, glavnim radarjem, zaznavam neke tretje, ki vzbujajo tek. Na trhlih temeljih se dnevno odločamo, pogoltni ali nezainteresirani izgovarjamo »da« in »ne«, včasih »ne vem«. Marsikaj nas obide med gosto frekventnim mežikanjem.

V zazrtosti si odprtih vek prisvajamo pararelno bivanje, v pavzi, ko smo vizijski posnetek potencialne prihodnosti; izberemo si vlogo in jo simuliramo v trpnem sočasju. Lahko smo golobi, ki se gnetejo okrog kalne luže pod stanovanjskim blokom in trenirajo stegovanje vratu, pri čemer le najspretnejši kavsne namočeno drobtino odvržene otroške žemlje. Med telovadbo jim ropotajo trebuščki. Hudomušno smo lahko tudi deščica rolete, ki jo starka na invalidskem vozičku počasi spušča za svojim oknom; tista, ki se nikoli ne prilagodi ostalim. Ko vse horizontalno legajo ena pod drugo, ti v rahlo diagonalni drži rušiš ustroj. Zaradi tebe gospa negoduje in že tretjič v enem tednu kliče roletarja, ki ji z umazanimi škrpetami zamaže orientalsko preprogo.

Poleg svoje prezence, ki jo zrcalimo v drugih, še bolj pa, ko smo sami s seboj, z vsemi svojimi obrazi, sočasno hazardiramo z vživljanjem v svoja nasprotja (ki to niso, kolikor so tu in zdaj, z nami). V trenutke, ki jih še nismo izkusili, ki se nam vztrajno odtegujejo. Kar me ne zanima, tako si prigovarjam, me slejkoprej preseneti s soočenjem. Čisto od blizu se mi postavi pred oči, zoprno se posmehuje. Epizodne vloge, ki mi jo ponuja, da bi se bolje spoznala, skoraj gotovo ne zavrnem. Radovedje je stalni hazard, katerega ugodni izid je majhna pika pod velikim vprašajem. Opekline (neugodnih), ki sčasoma plahnijo, so zgolj zemljevid življenja, po katerem se tujci, ki vstopajo vanj, in tudi sami – kadar izgubljamo nit, lažje orientiramo. Interaktivni prikaz nas samih v svetu. Z odločitvami se dopolnjujemo, zemljevid je čedalje preglednejši. Brazgotine človeške kože ne kazijo, krasijo jo. Ker ne živimo v plemenskih skupnostih, je naša identiteta še najbolj berljiva, dokler iz nas odmevajo izkustva. Orisujejo jih ornamenti. Ko vse potihne, smo spet na začetku. Tabula rasa, pripravljeni na senzacijo negotovosti.