Vrtinčasto porazgubljanje

Mimogrede, enkrat sem pisala o poklicu bralca. Lari in fari, kot bi rekel radijec, ki je svoje pisanje začasno zajezil (popolnoma te razumem, G.). To je bila namreč ena bolj butastih idej, je potrebno kar priznati.

Spoznavam, da so pretvorbe (ne)razumevanja tekstov, najsibo klasičnih ali npr. zelo avantgardnih, v interpretacije z namenom povzemanja ali celo razlaganja, nehvaležna, težko izvedljiva naloga. Gmote, ki se mi razpreda navznoter, ne znam izražati navzven. Besede so preskromne. Samo zadrge nadpomenov so, ovirajo pretočnost. Bistveno se jim hihitaje skriva po diametralnih kotih. Monološke dabate, človek sam-sebi, so daleč najplodovitejša smer komunikacije; četudi difuzne, skupaj složno potujejo po prebavnem traktu. Utrinki, ki še formirane misli niso, se znotraj habitatnih koordinat prostovoljno razmnožujejo, čeprav si niso čisto na jasnem, v kakšni podobi se bodo rodili. Pod kožo, v zibelki telesa, je sporazumevanje dosti bolj prehodno. Obris telesa so gibljive krivulje, transformacije psihofizičnega razvoja, ki očrtavajo sožitne procese notranje temine. Koža je ohišje njihovega planeta, kadar jo prebijejo, so izpostavljeni tveganju, da se izničijo med mikrobi v zraku. Zdaj vem, zakaj vdihavamo toliko škodljivih primesi. To je pepel pobeglih misli, ki so se z izstrelitvijo iz svojih toplih domov želele plasirati v vseobčo orbito. Človeški poskusi v njej sklepajo onesnaževalno verigo.