Mož, ki je umetnost nosil v svojem imenu

Artauda nosim namesto pelerine v spremenljivemu vremenu. Idealno vikendaško druženje, če nočeš, da se ti sveže oprani lasje naelektrijo in zvozlajo. Več, ko preberem, bolj me zabava.

Takole pravi:
»V času, ko nas vse sili k spanju in ko gledamo s priklenjenimi in zavestnimi očmi, se je težko prebuditi in gledati kot v sanjah, z očmi, ki ne vejo več, čemu rabijo, in katerih pogled je obrnjen navznoter. Tako se porojeva čudna ideja nezavzete dejavnosti – ki pa vseeno je dejavnost, tembolj silovita, ker se dotika skušnjave pokoja. Vsak resničen lik ima senco, ki ga podvaja, in umetnost se sesuje v trenutku, ko je kipar, ki modelira, prepričan, da osvobaja nekakšno senco, ki mu bo uničila pokoj.«

Je današnji človek, človek na vrtiljaku čezmernosti, ki se po kapljicah (vsaka, ki zdrkne čez rob, nas skuša zbuditi iz otopelosti, kot šepetave budnice so) kontinuirano polnijo in praznijo - rojevajo se iz sanj, ki polzijo v prepad neuresničljivosti - sposoben prepoznati senco, ki zmore prebiti svojo pregrado? Življenje se, kot pravi Artaud, opoteka med sencami. »Pojmovanje kulture brez senc, v kateri duh, pa naj se obrne kamorkoli, srečuje samo praznino, čeprav je prostor poln,« se pridružuje okamnelosti.

»Človeško telo potrebuje hrano,
toda kdo je še kdaj izkusil neizmernost slasti drugje
kot v čutnosti?
Naj se končno začne ples človekove telesnosti,
od zgoraj navzdol,
od zadaj naprej in
od spredaj nazaj,
a še bolj od zadaj nazaj,
drugače kot od zadaj naprej ...«

fotka