Vsega boga nas je

Zaparjen dan. Z odporom delam za zagrnjeno zaveso. Če napišem »delam«, to pomeni študiram medstensko konstelacijo, pišem, berem, včasih plešem. Zavesa je večinoma zagrnjena, tako se utapljam v poltemi. Razlika med jutrom in večerom je zanemarljiva zato, ker zavračam igro s sosedom. Kadarkoli jo odgrnem, se nahaja vizavi okna (vmes je cesta), ali pa na vrtu. Moj oder ni galerija, odprta 24/7. Raje se po netopirsko privajam na somrak. Na okenski polici gnezdi maček. Slini se po moji brisači, gode kot star traktor, ena taca mu visi na radiator. Pošlatam, če mu žge blazinice, a ni sile. Topel je kot hlebec ravnokar pečenega kruha.

Do jutri zvečer moram spisati seminarsko, ki je še nezačeta. Osnovana v glavi, vsaj približno, sicer pa se razleza po pildkih vsenaokrog. Dobro testo pač rabi čas za vzhajanje. Sedem odprtih knjig, označenih z izposojevalnimi evidenčnimi listki. Se sveče prižiga samo zvečer? Slečem pulover, soba se segreva kot krušna peč. Ves dan me je zeblo. Hišni prostori na senčnih straneh so bivanjske hladilnice. Še poleti je mraz. Zaželela sem si malo muzike, a na jukeboxu ne najdem niti enega komada, ki bi se zlil z razpoloženjem. Kakšen predlog? Tudi med zgoščenkami ne najdem primerne. Tišina s prizvokom Čarlijevega zadovoljstva in brnenjem računalnika. Komplementarna dvojnost. Ugodje in motečnost, moteče ugodje. Bitja na stikalo, pulzirajoče mašine. Izključim - priključim.

Sinoči z znancem, ki mi je predolgočasen, da bi se pogosteje družila, razpravljava o fenomenu različnosti. »Vsega boga nas je,« reče. Ni užaljen, ko mu iskreno povem, da me dolgočasi. Vprašam, kako jima gre z gospodično balerino. »V redu,« odgovori, kakor bi tudi, če bi se vsak večer s trakci baletnih copat obešala v njegovi omari, medtem ko bi sam gledal Odmeve. Ampak seveda ni tako, ona ni niti malo nevrotična. Čestitam. Vljudnostno mi vrne vprašanje; kakšen optimist, si mislim. Zanima ga, kaj bi sploh rada. Nekaj, česar še ne poznam. Suspenz me vznemirja. Enigmatičnost. Nekdo, ki me zna na šivilskem sukancu peljati na sprehod, pri čemer je vedno korak pred mano. Naporu podleže neodvisno od mojega sopihanja. Nikoli, ko z jezikom začrtujem sled po makadamu. Nekdo, ki prepričljivo sinhronizira. »Večno mučenje? Sočustvujem,« me pomiluje. Svetniška mučenica na trnovi poti. Klati se kar brez povodca. Lepa reč. Še v kakšnem živalskem zavetišču se znajdem, med izgubljenčki.

Povem, da ne čutim nobene potrebe po druženju zaradi druženja. Ker ljudje to počnejo. Kavice po kafičih, kosila, žuranje in to, s pretvezo po izmenjavanju; česa točno, ne vem. Ponavadi je vsak zase, kar je solo vsaj utemeljeno. V zadnjem letu sem spoznala morda dva, tri ljudi (in nekaj takih, ki se spoznati niso dali - uganke), katerih prisotnosti si sempatja zaželim, a mi je hitro odvečna. Breztvarnosti. Prevzeta za 5 min. Raje poslušam dobro muziko. Kakšen predlog?

© slika

***** Kdo ve kaj o The Rope Dancer knjigi, Rob Leach? Čisto nova zadeva, da je tako malo o njej napisanega? *****