petek, april 06, 2007

Skušnjavci


Brskam med cedeji. Ogenj v ustih iščem, ki mi ga je Bojanin muzikoljub enkrat prijazno zapekel. Zapeči ogenj, ki že gori v ustih ... tudi prav. Dvakratno žganje, da zaleže. Trajno opečeni. Že igra.

»Za vse boš plačal,
največ boš plačal za svoje rojstvo.
Jata posmehljivih ptic
te bo zasledovala skozi življenje ...
«

... pravi Dane z razjedenim, a mehkim glasom. Melanholija je nalezljiva, podtalna bolezen, ki se zaleze v pete, še posebej, kadar je sonce v zenitu. Nekje sem prebrala, da zavira ustvarjalnost. Z njo naj bi se bolje razumela manična kontemplacija.

Čakam na 12. komad Dol dol, ki je bil v pisni obliki oz. v zvezi z istoimensko zbirko pesmi omenjen na današnjem predavanju. Že dolgo ga nisem slišala, če sem ga sploh že kdaj poslušala.

... ko te pokličem,
ko prideš
in tiho sedeš zraven mene
in te vprašam:
»a vse, a vse je šlo?«
»v trenutku,« rečeš
»v trenutku je izginilo,
dol dol je padlo« ...


Ti verzi so življenjska zgodba skušnjavca. Vsakega od nas, ki kdaj prisluhne, zabrede, izginja in JE. Dokler ni še bolj. Včeraj zjutraj mi je neko dekle brez sramu povedalo, da je nekega prekrasnega, sončnega dne pojedlo stekleničko tablet. Trenutek, ko je punca stopila vanj, v tisti dan, je zadostil vsem njenim pričakovanjem. Predočil se ji je kot maksima, ki je ni šlo presegati. Z nasmehom na ustih je šla spat. Mama jo je prišla zbudit. Vnovične svetlobe se je zavedla z bolnišnične postelje. Ni ji bilo žal. Gledam jo, ko mi to izpoveduje. Samo dvakrat prej sem jo srečala. Ne vem, kako ji je ime. Lepe, mareličaste ustnice ima. In krasen nasmeh. Mislim, da se ji medtem ko govori, po licih premikajo pege. Če ne, se bliskajo iskre v njenih očeh.

Ko nekaj pade dol, rado pade vse do dna. Tam zamolklo odjekne. Obleži. Morda nikoli več ne trene z očmi, če pa, te oči vidijo večnost. Vidijo, kar se tistim, ki se nikoli ne sprehajajo ob robu brezna, vneto skriva. Vidijo onstran kamuflaže. Vidijo nevidno.

2 Comments:

At 8:50 pop., Blogger skrivnosti gozda said...

Dekle živi v podarjenem času, kot otrok, brez sramu in strahu. Z nasmeškom je odšla, ker vdaji tik za njo sledi popolna osvoboditev, odrešitev duha.

To je edina vrsta ljudje, ki te kot pajek ne zapredejo v mrežo lastnih strahov in projekcij.

 
At 8:51 pop., Blogger skrivnosti gozda said...

... ljudi ...

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home