Na povodcih

Preobčutljivost na mraz odhrabruje. Zebsti (nekoga), v kombinaciji z neprespanostjo, že smrdi po nehumani zaroti. Tak, ki komaj odpira oči in ga trese po vsem telesu, ne bo daleč prišel. Podobno kot starec na berglah, ki ima okrog pasu privezanega še bolj dotrajanega, oskubljenega pudlja. Pes se za ped prestavi naprej, privezan nima prav veliko manevrskega prostora, niti ni videti, da bi ga potreboval oz. si ga želel, se vdano in potrpežljivo obrne k svojemu gospodarju, ki mu sledi. Počasi najprej premakne levo berglo in desno nogo, nato še drugi par, malo počije itd. Onemogli stopajo odločneje od prezeblih in neprespanih. Te oživi muzika. Zvečer.