Majhna jeza

Nisem vraževerna. Petek 13. je krasen, skoraj poletni dan, ki ne pripravlja prav nič zloveščega, le kakšno mini zadrego nakuha.

Hodim po Ljubljani in se ne znebim občutka, da mi nekdo sledi. Obrnem se nazaj, nič. Ljudje z zavihanimi rokavi. Za nekaj minut sedem v park, da v miru poližem sladoled. Še kar se mi zdi, da sem opazovana, čeprav se nihče ne skriva v grmovju, niti pod klopco. Grem naprej, čakam na zeleno luč pred semaforjem. Nežneje od mišjega stopicljanja me nekaj potreplja po ramenu. Aha. Ne fantaziram. Obrnem se, a za mano ni nikogar oz. kar nekaj ljudi, ki čakajo pred prehodom za pešče, med katerimi ni videti, da bi kdo imel opravka z mano. Prečkam cesto, ko z leve sinhrono, z isto nogo in predolgimi koraki stopa največ desetletni poba. Zasmeje se mi, vrnem nasmeh.

"Oprostite, saj ste gospa Fink, a ne?" reče z rahlo govorno napako.

"Umm, ne, žal."

"Kako da ne, se me ne spomnite? Dve leti sem bil v vašem razredu, Žan sem."

Razmišljam o kakšnem razredu govori. Očitno nisva skupaj ovc pasla, vsaj istega leta ne. Vprašujoče odkimavam.

"Moja najljubša učiteljica ste," je prepričan vase.

Sprašujem se, če zgledam starejša kot sem, čeprav ... če bi se držala reda, bi lahko bila diplomantka, seveda, zakaj pa ne ...

"Kaj pa naj bi te učila, Žan?" me zanima.

Skoraj jezno odvrne: "Ja matematiko," ko še kar maširava vštric. Presenečeno prhnem sama zase.

"Zamenjal si me, veš. Nisem učiteljica in tudi če bi bila, zagotovo ne bi učila matematike. Res ne."

Razočaran me gleda naravnost v oči ter stiska pesti. Za trenutek se ustaviva, ustrašim se, da fašem kakšno v trebuh. Namesto udarca preseneti, ko me potegne za rob obleke, se zasuka in steče stran. Gledam, kako se mu kresnička na veliki, štirikotni torbi, ki jo nosi skoraj na trtici, zadeva ob kovinski zaponki. V soncu se blešči kakor majhna jeza v njegovih podolgovatih očeh. Nič več se ne obrne, teče, kot da bi mu gorelo pod nogami.