Eliptičnost nasprotij

Navidezna brezskrbnost polarizira. Zleknjena na balkonu, s knjigo v roki. Polmiže na močno žgočem soncu, umik v senco, iz katere spet ud za udom lezem nazaj na žarčenje. Vroče – hladno, hladno – vroče, vroče. Stopala po sezonski hibernaciji dobivajo zdravo barvo. Ptičja muzika, odmevi lenih pogovorov mimoidočih. Učno snov za kolokvij izmenično kombiniram z Derridajevim spisom Geneza in struktura ter fenomenologija. Zadovoljna, ker se mi filozofska govorica odtajuje. Kloni pod težo radovednosti. Črka za črko, gnetljivo voljna kot najfinejša glina.

Vleče me v Alžirijo, Maroko, še kar v Libijo, Aleksandrijo ... Lanskoletni spomin na Kreto naježi skomine. Potovalni občutek spokoja, ki ga od znotraj čisto narahlo vrta želja po avanturizmu že med jutranjim obalnim sprehodom do zajtrkovalnice, ko večina turistov še spi, le sempatja kakšna domačinka že razpira pisana polkna in s tresočimi, pordečelimi lički prijazno pozdravi: »Kalimera.« Tista epska samost, ki te vendarle združuje z vsem, kar je v tebi in zunaj tebe. Drugje si, a nič manj ne pripadaš. Všeč mi je, če nisem dosegljiva vsakdanjim klicom navade. Tudi predolge počitnice bi kaj hitro zapadle v vzorčno šablono ubiranja istih poti, kopanja na podobnih plažah, obedovanja v enako okusnih tavernah ali malicanja na senčnatem, slično ostrem skalovju. In še tako zanimivi izleti po otoku kmalu dosežejo mejno točko. Ne vem, odkod ta blazna potreba po raznolikosti.

Preostanek popoldneva bi vohala Libijsko morje.

Po nekaj tedenski pavzi se vračam na plesne vaje. Preprosto pogrešam jih. Morda je kratkoročno že to rešitev izčrpljivih zaporedij: vmesna prekinitev brez časovne omejitve. Sestop čez prepad zahteva gibkost koraka in okrepljene moči. Pogled z druge strani odpira širši barvni spekter.