Ko razkoščičeni sadeži srečajo prilegajočo se peško

Retrospektivna projekcija dozdajšnjosti: potikanje po stranskih tunelih in rjastih garažah, pospremljeno z veliko ropota v prazno. Na lepem se pretesne cevi razdro, gledam, kako se zasvinjani kosi različnih materialov sesuvajo. Orkestralni pomp. Garažam zrastejo okna, vse se odpre, preprosto po zaslugi knjig, ki mi prihajajo v roke. Napisali so jih ljudje, ki že dobrih sto let evolucionirajo, kar me zaposluje, odkar še vedela nisem, da me. Vseskozi nisem razumela, kaj pogrešam. Abstraktnega zmaja, ki bruha bolečino, sem nosila že v otroški maternici. Donosila sem ga kot skrbna mama, četudi me je zlobno ranjeval.

Težko razložim; odkar vem zase – dokoder mi sega spomin, se bolj kot konkretnih situacij in obdobij, spomnim vzdušja, ki se mi je obešalo za vrat med prisostvovanjem (v situacijah – razdobjih), še bolj pa posledično, post factum, ko je doživetja začinilo s smradom. Nisem bila rastlina, marsikaj sem že doživela, precej več kot povprečen mladostnik, pa se vendar nikjer, nikoli nisem našla. Se počutila znotraj. Vsakič znova sem se nadejala pozitivne spremembe; najsibo med ljudmi > prijateljsko-ljubezenske vezi, v raznih vlogah, ki sem si jih dodeljevala, jim dirigirala, na potovanjih. Povsod je manjkalo bistvo; ne le (kvazi)osvojiti, ampak biti osvojen nazaj, prevzeti nase, spustiti vase. Rapidno odtujevanje v najstniško-adolescenčnih izživljanjih ~ bolj se ženeš K, bolj izstopaš IZ. Najbolj iz sebe, seveda. Nikogar nisem sprejela za svojega, motne izkušnje so le še bolj zategovale pas pelerine nepripadajočnosti. Očitno nekateri terjamo več kot četrtino življenja, hrbtno plavanje žabice, da si navsezadnje, naveličani neusklajenega miganja, privoščimo nekaj užitka v natančnejših zamahih.

Zmaja sem rodila, predrag mi je, da bi ga zavrgla. Pomanjšala sem ga, zdaj je krotka igrača, za v žep ali v puščico. Kadar ga zapostavljam, me hoče pobruhati, a mu v najboljšem primeru iz gobca uide le pljunku podobna reč. S prstom ga obrišem in ga pobožam po grbi, ko z rdečico na licih zamežika in reče: »Rad te imam.« Ve, da sem vkorakala v vzpodbudnejše, ki ne odpoveduje na vseh črtah. Ki me zna presenetiti nazaj, igrati svojo igro, ki pa je vendarle tudi moja; tega se zavem šele pozno popoldan, ko grejo misli na siesto. Ne uhaja iz vidnega spektra, širi ga. Odgrinja me od znotraj. Občutek je orgazmičen. Zaljubila sem se. Tukaj in zdaj se ji dajem. Filozofiji namreč. Kakorkoli patetično tole zveni, midve že veva. Veza, ki je noben vrag ne strga. (Če kdo že kuje zle namene, samo v vednost: v žepu imam zmajčka, ki ga še znam povečati.) Bila sem Trnuljčica, zbudil me je mehak glas, ki ve, o čem govori. Kako osvežujoče. Zbudil v svet, ki ga že toliko let ustvarjajo ti ljudje. Vsaka knjižica, ki jo odprem, vsaka potiskana stran me zagrabi močneje. Začenši z Nietzschejem, dobro, z njim že nekaj časa prijateljujeva, potem do drobne buklice Hannah Arendt, ki panoramsko seznani s filozofi eksistencializma - ti poganjano kolesje v mojem svetu. Z vsemi po vrsti se bom spoznala, jim nagajivo šepetala predideje, da mi bodo sproščeni zaupljivo razgrinjali svoje. Od Husserla, Levinasa, Kierkegaarda, Heideggra, Jaspersa, še malo naprej, do Sloterdijka. Verjetno jih je še precej vmes: med-sli, vodniki po labirintu. Karkoli njihovega preberem, mi po nekaj stavkih postane vroče do ušes. Navdušena, da so njihova življenjska poslanstva pravzaprav vrtovi moje dežele. So se ji izročili prav tako kot jaz? Ko jim nič drugega ni seglo pod kožo? Prav mogoče. Bom enkrat raziskala vzgibe.

Včlenjena v krog, kjer so besede eros, ideje vrtoglava hoja po vrvi, dognanja pa igre v nedogled, ki jih moramo ponotranjiti, do svojega jedra. Ob prebranem me ne zebe več, zunaj je znotraj. Stopinja v svet, ki komunicira v tvojem jeziku, je reči si DA, v dobrem in slabem.

Uvodni citat Sloterdijkovega prispevka Prihajati k svetu – prihajati k jeziku, je edina zapoved, po kateri se bom ravnala:

»Da bi razširil umetnost? Ne. Temveč pojdi z umetnostjo v svojo najslastnejšo ožino. In se osvobodi.« P. Celan, Meridian (filozofija je umetnost mišljenja)

Če so moje misli razkoščičeni sadeži, so zdaj na vrtu srečale svojo peško (ki se prilega vsem), pod skorjo katere utripa njihova neuničljiva bit.