Minutka za večno vračanje enakega

Počasi se mi izjasnuje, odkod črvična privlačnost do starejših, izkušenejših, pametnejših. Za uravnoteženje gre. Mlad človek v svoji nedodelanosti hrepeni po protipolu, torej nekomu, ki je že doživel, dognal, ustvaril. Radovednost se hoče sprehoditi po bolj razraščenem, tam, kjer so vrhnje plasti posipane z nekaj patine.

Odkritja (in razvitja) najžlahtnejšega zahtevajo svoj čas. Enako si starejši želijo podoživljanja, obujanja plemenite naivnosti, ki afirmira njihovo vitalnost. Mladike za svojo rast potrebujejo verzirano nego, tankočutne skrbnike, mogočni hrasti pa vztrajne plezalce, da jih s čvrstimi stegenskimi oprijemi zbudijo iz dremeža. Kožno božanje rahlja njihove trde brazde, odlesenuje.

Vzajemno zanimanje torej, mornar me je spomnil na to. Ko trobezljam svoje, neutrudljiva občudovalka, on, skoraj dvajset let starejši, pripoveduje obratno zgodbo oz. isto, z druge perspektivične fronte. Magnet za mlajše je, pomlajevanje mu dobro dene. Njegov glas je iz dneva v dan šarmantnejši.

- - -

Zjutraj mi je mama zdrdrala sinopsis sinočnjega filma Cmočki, v katerem štirinišestdesetletna Korejka in njeni gostje fanatično natezajo mladost, v telesih dvajsetletnikov. Iz človeških zarodkov, uporabnih vse tja do starosti petih mesecev, mojstrica kuha cmočke, ki efektivno pomlajujejo tiste, ki se nočejo sprijazniti s staranjem. Filmsko mišljenje.

Staranja se ne bojim. Verjamem, da si človek postopoma prislužuje odpornost, igra izravnalnih vznemirjenj pa, preverjeno, tako ali drugače nikoli ne usahne. Staro se presnavlja v mladem. Na poti je dosti dreves, ki vabijo v zavetje. Pa zmerno s cmočki, jabolčki, karkoli že.

Zunaj se oblači.

fotka