nedelja, maj 06, 2007

Nesmrtni Talosi


Sanjala sem, da so hkratno vsem bitjem: mačkam zapečkaricam, tulečim volkovom, debelim medvedom, starcem na klopeh ob peči, otrokom v zibelkah, delavcem v rudnikih, pilotom na 12 000 metrih nadmorske višine, ljudožercem, ki ob ognju glodajo pečena rebrca, bolnim, ki se davijo s smrtjo, zapasani s prisilnimi jopiči, pa deklicam z blond svedrčki, ki na gugalnicah migajo z nožicami brez dlačic in mežikajo soncu, ki jim zasleplja panoramo iz razglednic, ženam, ki se site zadimljenih, poflekanih predpasnikov hrepene ozirajo skozi okno, ali pa gor, k napi, ki sesa smrad človeške nenasitnosti, ter hišniki, ki po tesnih stopniščih tovorijo samo kramo, in cvetličarji, ki bi aranžmaje raje čarali nekje na plaži, ne iz porezanih, umetno gojenih krasotic, temveč iz kamenčkov, katerih kupčke, okrašene z algami in oslinjenimi peškami breskev, nihče ne kupuje, temveč jih že ponoči, ko umetniki smrče pod rjuhami in v polsnu sestavljajo ude tistih, s katerimi bi radi delili posteljo, zalije ohlajen val, ki nežno razgradi konstrukcije, da lahko zvečer, ko spet pridejo k obali, zgradijo še lepše, na terenu, ki je inspirativnejši od katerekoli tople grede, predvsem pa odprt – sanjala sem, da so vsem tem hkrati iz oči popadali zaspančki. Asfalt in pešpota ter drugo talno površino je prekrila krmežljava gomila ostankov noči, Zemljino vnetje je akutno zazijalo nebu v bran. Človeštvo je moralo ukniti obstoječa prevozna sredstva, gnusilo se mu je dotakniti tal. Letala niso mogla vzleteti sredi gnojnega pokopališča, železniške tire so pokrili dolgi, vijugasti kipniki, vaba, ki so jo s škarjastimi kljuni napadalno prebadale frfotajoče štorklje. Ljudje, živali in nepremično rastlinje so nemočno mahali z belimi zastavami, so evforično izumljali in patentirali plovila, ki so kaj hitro napolnila višavje. Ker so brez zaspančkov bolje videli, so svoja pota sekali dosti bolj precizno, komaj kak zrakoplov je čmoknil dol v močvarni prepad. Z nekom sva lebde, vsak na svojem krovu, zrla podse in študirala, kako bi se dalo spet križariti spodaj, brez da naju gomazeča materija požre. Govorila sva tudi o tem, da bi brez navidezne zamejenosti živo ne preživelo. To živo ločnic seveda ne prenese, na vse kriplje si utira poti po nevarnih navpičnicah, da bi si brezpravne teritorije napravilo za prosto-gibljeve cone, iz katerih bi potem potovali še malo dlje, v podtalje in podpodtalje. Spraševala sva se, kam nas bo vleklo, ko prekopljemo polje svojih izločkov.

1 Comments:

At 10:25 pop., Blogger smukc said...

vsaj en blog ki dviguje nivo besede.
navdušen bralec.

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home