Sožitje v nesožitju

Cat catching a bird, P. Picasso


V Ljubljano pridem malo predčasno, sprehod do Leninovega parka; slišim, da je bil nekoč zloglasno zbirališče mestnih upornikov. Zakaj v našem glavnem mestu ni več spomenikov, ulic, trgov ipd. imenovanih po Slovencih, mi ni jasno. Uganko pripisujem srp-in-kladivo nostalgiji. Sedem na klopco, si zaviham krilo in se predam soncu. Odprem knjigo, v kateri trije možakarji razpravljajo o življenju in vsem, kar prinaša, odnaša ... Nedvomno bi bili pogovori pestrejši z vsaj eno žensko udeleženko. Dve bi že odtehtali testosteronski tripleks, tri pa zbanalizirale izenačitev. Ena bi bila čisto dovolj, da bi v pustoto, ki mestoma leže med moške korake, vnesla nekaj protivetra. Malo hitreje bi zadihali in izbistrili bi se jim pogledi. Ogledujem si kar impozantne zgradbe okrog parka, za mano stoji stara stanovanjska hiška, z rdečim cvetjem na okenskih policah. Hecen kraj za bivanje. Na klopci, levo od moje, spi možakar. Morda še od sinoči. Obut v blatne superge, zavit v vojaško jakno, deko in karton. Na trebuhu leži, v stisnejni pesti pod klopjo stiska šop trave. Zazdi se mi, da miže vodi sanjski dialog z Leninom. Očitno je dabata ognjevita, pest ostaja trdno stisnjena. Zmoti jo moj glas, ko govorim po telefonu. Možakar se obrne na hrbet, se odkašlja in isto pest položi na prsi. Nekaj dostojanstvenega izraža, čeprav še po obrazu ves od zasušenega blata. Nočni boj je moral biti resen. Umazanija kot da mu ne pride do živega, človek, ki je doživel hujša ponižanja od nočevanja pod milim nebom, to mu morda odgovarja.

Gledam, kako ga žarki žgečkajo okrog nosu in mu vztrajno prosevajo skozi dolge, goste trepalnice. Sunkovito se pobere, malo pogladi obleko, pograbi deko in stopi meter, dva nazaj za grmovje. Najprej me zaskrbi, da si ne bi privoščil kakšnih nespodobnosti, takole na odprtem, sredi belega dneva – kot to radi počno navidez čisti v Tivoliju, ta še odlit ne gre, samo deko gre spravit v svojo omaro, da je kdo ne izmakne. Ko stopi tja zadaj, iz grmovja v galopu skoči ogromna mačka. Divje zamijavka. Pogledam, kaj jo tare. Ne samo, da je prekinil njen spanec, kakor malo prej jaz njegovega, verižno kratenje spanja pravičnim, gospodična je breja in to zelo. V jetičnih, žareče rumenih očeh ji piše, da se čas pred porodom izteka. Vidno znervirana je. In blatna, še bolj kot možakar. Njen sicer bel kožušček s sivimi pikami je rjavkast, sprijet. Okrog oči ima na debelo strjene zaspančke. Nejevoljno se premakne, k mojim nogam. Ko sede, ji trebuh pade na zadnje tačke. Ljubeče jo ogovorim, rada bi ji očistila oči. Nepremično zre v moje, pogled tuje živali, ki se mi že od nekdaj zdi srhljiv. Nerada se spogledam s psom, ptičem ali mačko (v gozdu sem pripravljena tudi na kaj hujšega), ko ti nenadoma prekrižajo pot. Ne umakne pogleda, še mežika ne. Verjetno je lačna. V torbi imam samo vodo, jabolko in žvečilce. Ne vem, kaj bi rada. Kot da bi zahtevala pomoč. Kakšno? Ne upam je pobožati, ni prijazna, sicer pa razumem njeno stisko. Noseča samica je nevarno bitje. Ker ne prenesem njenega pogleda, si nadenem sončna očala in skušam naprej brati. Mačka se ne gane. Ustrašim se, da ne bi kar na mestu rodila. Ne vem, kako bi se odrezala kot mačja babica. Spomnim se, ko je pred več kot petnajstimi leti moja Taja povrgla sedem malih mačic, eno pojedla. Zavlekla se je pod mojo otroško posteljo, ki ni bila več v uporabi in prav na tesnem, v kotu sama opravila svojo reč. Nekaj dni je nismo našli, šele kasneje je prišla po pomoč, z mladičem v gobčku. Eden od novorejenih je bil tudi Čarli. Pomislim, da bi breja potepuhinja morda rada sedla na moje mesto. Legla, karkoli že. Iz spoštovanja ji ga odstopim. Nič. Še kar me gleda. Igra, v katero me vključi, mi je neprijetna. Obrnem ji hrbet in čez travnik odkorakam proč. Pogledam nazaj in že je ni več.

Doma na polici brezskrbno lenuhari kralj živali s človeškim vonjem in polno ritjo. Od ugodja mu iz gobčka visi rožnat jezik. Poljubim ga na čelo, on pa se mi v pozdrav z mokrim smrčkom dotakne nosu. Toliko o enakopravnosti.