Podležiščni grobovi za ščurke

Pišem, da hitreje mine jutranja uvertura v .... nekaj že. Zorganiziram se malo kasneje.

Pred desetimi leti smo šle turistke na maturanski izlet v Grčijo. Celinska tura. Spomnim se sparjenega zraka, ki nam je zgodaj zjutraj bušnil v obraz, ko so se na letališču odprla vrata letala. Stik z drugo deželo. Prvih nekaj vdihov ne pozabiš. Ganske klime npr. ne bom nikoli pozabila; manjša koncentracija kisika, brez vlage. Vonj po žgani gumi, ognjenem dimu, cvrtju, veselicah.

Torej Grčija. Avtobusna vožnja mimo atenskega predmestja. Zanikrno, razsuto, nebo spuščeno čisto nizko, skoraj na strehah blokov. Smog. Oranžnorjava panorama, purpurni silhuetni obrisi. Zelo socialističen hotel. S časopisi in vrečkami od sladkarij smo mašile straniščne školjke in odtočno tuš odprtino, zapredeno z lasmi in sramnimi dlakami prednamcev, da ne bi sob preplavila invazija ščurkov. Vseeno se je kak napol omrtvičen še naknadno zvrnil z zložljivih ležišč, podnje raje nismo gledale. Spomnim se sušenja kopalk na balkonih, oprane so bile v nekaj minutah čisto zaprašene. In souvlaki kioska vizavi našega balkona. Kako nobena ni znala brati grško. Svaril učiteljev, naj po mestu nikoli ne hodimo same, le v skupinah, saj so Grki pravi bavbavi; če nas ne bodo žive spekli na ražnju in požrli, nas ukradejo in skrijejo v kakšno podzemno jamo. Jaz vseeno sem. Kam sama zašla. V skupini mi je bilo zmeraj zadušljivo, klavstrofobično. Še vedno imam občutek, da nečesa ne doživim, če se okrog mene gnete množica ljudi z istim namenom. Nihče me ni požrl, niti ugrabil, čeprav sem morda skrivoma upala na kakšno pustolovščino. Dunjo sem zvečer prepričevala, da bi z mano ušla iz hotela. Da bi šli na nočno kopanje v kak fensi hotel, naš bazena seveda ni premogel. Ni nama uspelo. Spomnim se tudi drsečega, zlizanega skalovja pri vzponu na akropolo. Prav nič me ni zanimala, vsa ta impozantna zapuščina. Opazovala sem našega zgodovinarja, razrednika, ki nas je na poti nazaj (z ladjo) vzpodbujal, da smo mu iz dutyja nosile steklenice (ne vem več ali martinija ali ouza), pa nam v zameno ni težil, kje in do kdaj smo se potepale po palubi ... njegove porjavele pleše, kako se je bleščala pod močnim soncem. In sline, ki se mu je nabirala v kotičkih ust, ko se je dotikal kamnitih stebrov utrdbe. Vzpon in sprehod po vrhu sta bila izzivanje nesreče – v japonkah mi je z vsakim korakom spodrsnilo, zato so me lovili kot štorastega otroka na drsališču. Bežno se spomnim tudi Delfov, o katerih zdaj berem z odprtimi usti, celo sanjam o krstu pri kamnem popku, središču Zemlje. In sirtakija na grškem večeru, ime tistega mladca sem pozabila, hudičevskega rožljanja v trebuhu pa ne. Pojenjalo je šele med dolgournimi posedanji na najmirnejšem delu krova ladje, nazaj grede. Z Dunjo sva v tišini hvaležno mežikali brhki, širni modrini, ko je vsrakavala vtise, ki bi doma utegnili povzročati iztirjenja. Vračanja v enako, kot da se ni nič zgodilo. Pa delfinjih družin, ki so plavale ob težkem trupu velikanke. In tržnice korald, saj res! Cele vreče sem jih pretovorila domov. Razočaranja nad tedanjo ljubeznijo, ki je verižico (naredila sem mu jo iz atenskih korald) na svojem maturanskem v Španiji, že izbira njihove destinacije se mi je zdela blazno kičasta – čeprav mi je prinesel fotke Dalijevih stvaritev in kroglo (o kateri še zdaj ne vem, kaj naj si mislim) ... verižico zamenjal s Katjino zlato verigo. Tega mu nisem nikoli odpustila. Vrnil se je okrog vratu vklenjen s sošolkino verigo, medtem ko je ona po Kranjski Gori flankirala z atenskimi koraldami. Pa še lepa je bila za umret! Ona, ne njena verižica – nisem verjela, da ni ponaredek, kakršne na štantih prodajajo na metre.

Zanima me, kako bi Atene doživela zdaj, če bi šla tja na študijsko izmenjavo. Zaenkrat zgolj zanima.

*** Tole sem ravnokar prebrala, verjetno ima nekaj malega opraviti z zgoraj spisanim. Sloterdijk v Prihajanjih k svetu in jeziku pravi, da tisti, ki se naučijo poetično govoriti, v jezik, ki se ga priučimo z vstopom v zgodovinski govor, od začetka vnašajo svobodo dihanja. Izrekanje resnice (v aprioriju oprostitve) je povezano s pravico do zraka in širjave.