nedelja, maj 27, 2007

v R a T o r E z N o S t I



Mislim, da sem včeraj prvič resno študirala. Če se temu tako reče. Brati, podrčrtavati in si izpisovati, mestoma malo zapreti oči, da se misel na slepo uleže vate. Nimam občutka, da bi to bila kakšna tlaka, le časovna omejitev teži, nežno reže vrat z laksom, olepšanim z marjeticami. Če rečem, da bom drugič sproti vse predelala, se bom še bolj smejala, ko bo voda spet curljala v grlo. To, sproti, je dvorezno. Sproti je vse, kar ti pride naproti in tega ne gre preganjati, saj vanj (v)stopaš. Dnevne sestavljanke asociacij, vtisov, obidenih strmin, vse gre z nami. Vonj njihovih esenc se nam prikrade med stopala, nas požgečka, se nam ovije okrog gležnjev, včasih trmoglavo višje. Tako se zaposlujemo. Kar naenkrat imamo cel kup obveznosti, opravkov, rečemo kaj vse nas še čaka; najvztrajnejše, kar nam je uspelo splezati nad kolena. Tam se preriva za čimprejšni prodor v našo notranjost, kajti tudi zunanje, kar je, si želi avanture tam, kjer še ni bilo. Vsak človek je drugačna ekskurzija. Kotalenje po mojem želodcu je prav gotovo lahko bolj turbulentno od plezanja med tvojimi rebri, ali pa spusta po gubasti možganski vijugi polmrtvega nespečneža. Čisto nepredvidljivo je, kje in če se katerikoli od zunanjih izzivalcev ustali, ali pomudi le za kratek čas. Preden vstopi v naš labirint, ne ve, kateri od hodnikov mu bo v pozdrav posvetil in ga primerno ogrel, osvežil, če bo predolgo čakal pred vrati poželenja. Vedo namreč, zunanjci, da se uveljavijo v vsej svoji zmožnosti šele, ko se združijo z nami. Sami zase so le eksterni sodelavci. Begave brezciljnosti, v iskanju zavetja. Človeka potrebujejo nič manj kot človek njih.

Tako nekako je tudi s snovjo, ki jo naštudiramo. Nekaj se nam je usede tja, kjer se je zadrževana slina rezko zajedala v surovo sluznico. Kot najmehkejše vodoodporno pregrinjalo nas prekrije, tako, na kakršnem se misli rade igrajo. Druga se na hitro popelje po naših jarkih, ne da se ji sklanjati pod pregradami, skrivnostno ponikne, ali pa se stopi v krvi. Učitelj iz bojnega bojišča pravi, da moramo zadeve jemati bolj šaljivo, kot si zaslužijo; zlasti, ker smo jih dolgo jemali resneje, kot zaslužijo. Tako govorijo vrli soldati spoznanja (in marjetičasto zalaksani).

In še bistveno (še kar on): izhajati od telesa in ga uporabljati kot vodilo. Telo je veliko bogatejši fenomen, ki dovoljuje razločnejše opazovanje. Vera v telo je čvrstejša kakor vera v duha.

»
~ zelene trpke neotipljive resnice
sedijo kroginkrog mene ~
«

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home