sobota, maj 26, 2007

Dušno


Kuhamo jagodno marmelado. Našla sem kovček oblek, ki jih je nekoč petindvajsetletni stari mami poslal stric iz Amerike. Blagu ene, ki mi je še posebej všeč, se reče Cape Town (stara mama ima dober spomin). Malo jih zožimo, pa bodo nosljive. Zračna tkanina, neizbrisljiva zgodovina, ki še noče v pozabo. Zraven Brentanov Nauk o kategorijah biti. Lep dan je.

Tale na levi pa je moj pokojni ded Dušan, s kolegom Perotom, ki ga včasih srečam v gozdu; gre malo naokrog, da si oddahne pred babnicami, pravi.

5 Comments:

At 7:55 pop., Blogger skrivnosti gozda, rek & gorá said...

Z dedom iamta enako čelo, kolega Pero pa je moder mož. :)

 
At 8:29 pop., Blogger Zvita said...

ta je pa močna, nekako si ne znam predstavljati njega brez pleše oz. sebe z njo, če nič drugega, je vame precedil nekaj južnjaške krvi

ob gledanju starih fotk ni šlo mimo dejstva, da sem podobna njegovi ženi, torej bolj stari, kot moji mami ... te zadeve so kar spooky, sploh, ker sva s staro zmajevko šele pred nedavnim zakopali bojno sekiro, jo zasuli vsaj

 
At 1:39 pop., Blogger skrivnosti gozda, rek & gorá said...

Nisem mislil pleše - čelo, obliko čela imata podobno. ;)

Tole je pa moj ded. Pri svojih rosnih 18 letih.

Podobnost zelo rada preskoči eno generacijo, moj bratranec je zelo podoben gornji sliki.

 
At 6:01 pop., Blogger Zvita said...

pravi gizdalin

 
At 6:41 pop., Blogger skrivnosti gozda, rek & gorá said...

Obleka naredi človeka, kajne? V tem primeru uniforma cesarsko-kraljevskega gorskega strelca s krivčkom ruševca na kapi (del uniforme) in vrvico odličnega strelca na prsih. :)

Francu obleka ni veliko pomagala, pol leta kasneje je imel v glavi že kose granate, ki so ostali tam do konca življenja. Kar pa ga ni oviralo, da ne bi bil 1919 še koroški borec ter do svojega 45. leta ne bi naredil štiri otroke in jih spravil do kruha (vse do visoke izobrazbe). :)

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home