Potepuškin album

Zagledala sem se. V vrhnjo. Turkizna polkna ima in lila zidovje. Pravljična je. Zadaj med rožami in grmovjem skriva mini dvojčico. Reče se ji lopa. In vodnjak, ki najbrž ne dela. S ceste se je slabo vidi, dodobra je ovita v zeleno in pisano. Ko hodim mimo, mi včasih z zavesami pomežikne. Morda kdaj povabi bližje.

Slikanico Maruška potepuška je včeraj sošolka Gea našla, založeno v delavnično-knjižnem kletnem kaosu, kjer sva med drugim iskali sestavine za kosilo. Za gostoljubje sem se ji oddolžila s kuho, brez predpasnika. Hrana za čute na verandi – sredi Ljubljane, ki spominja na oceansko idilo kakšnih kolonialnih posestev. Stilno pohištvo z belimi prevlekami, stoli iz bambusa, na stropu starinski ventilator. Ni vsaka kovačeva kobila bosa. Če očetom arhitektom lahko rečemo kovači.

In ne vem, zakaj je potepuška blond. Rada bere in smuča. Komaj čaka, da si nadene smučke in gre z njimi na Triglav. Nazaj grede se nadnjo zavali kepa plazu, a ker je iznajdljiva punčka, v žepu nosi rožasto rjuho. Zveže jo v padalo in z njim varno pristane. Ko se spusti mrak, jo v gozdu napadejo strahopetni volkovi. Pokaže jim jezik in že jo kot zajci ucvrejo proč. Maruška se v družbi živalskih prijateljev zmagoslavno nasmehne, z rjuho vpreže jelena in se še pred nočjo premražena vrne v topel domek. Domači jo pogostijo z veliko čokoladno torto, po kateri sladko zaspi in sanja o veliki pustolovščini.

+

++ (povezave so, čeprav morda na prvi pogled nevidne):

A howling wind is whistling in the night

my dog is growling in the dark

something's pulling me outside

to ride around in circles

I know that you have got the time

coz anything I want, you do

you'll take a ride through the strangers

who don't understand how to feel

in the death car, we're alive