食飯 (= dober tek po kitajsko)

S P-jem sva se zagledala v temno, nikoli zabezecano restavracijo, nanovo odprto, zraven Žmauca. Všečen ambient z vedno odprtimi vrati – sediš notri, a piha kot da bi bil zunaj, okusna hrana brez menzastega priokusa, celo cenejša kot drugod, štorasta, a simpatična postrežba z gospodično, podobno njegovi nizozemski kolegici, ki živi v Avstriji. Zadnjič tam s sošolko kosiva sladko-kisle štruklje z orehi in rdečim zeljem; nagnjeni so bili k eksperimentiranju, in se nama pridruži še P. Namesto menija, mu Cym-like natakarica iz kuhinje prinese plonk ceglc, na katerega mu je kuhar načečkal, kar nudijo. Njihova sproščenost nas je očarala, pred dnevi pa me je P obvestil, da so nama najljubšo prehranjevalnico zaprli. Barabe! Dvomim, da je obratovala cel mesec.

*Nanjo sem se spomnila ob paniranju sardelic.

fotka