petek, junij 01, 2007

Zemljasta

Nihanja. Ko se navadiš pospešenega tempa, se ti kot tak vpiše v hipotalamusovo bazo, kjer se ritem naskrivaj skuša zasidrati – da bi si človek postal nezaustavljiv turboagregat . Ko se tempo upočasni, takrat naj bi se spočili, nas pahne v neravnovesje, ki se mu je včasih težko prepustiti. Ko se ti zjutraj nikamor ne mudi in se zbudiš z glavo, podobno tropski palmi, ki raste iz pridne zemlje. Tako je, ko se dolgodlaki maček na stara leta navzema čudaških navad, rad namreč ure in ure poležava v svojem peskovniku – stranišču. Pesek, upam, da ne polulan, se mu prilepi na trebuh, tak potem postopa naokrog in ti zaspi na glavi. Zbuditi se kot palma je v prav hecno (najprej pomisliš, kje si se valjal). Še nikoli si nisem z glave pobirala peska. Samo mivko, nekega jutra ob obali Cape Coasta, kjer mi je morje pohrustalo sandale in še kaj. Atlantski ocean ob Gvinejskem zalivu je požeruški. Ne baše se samo z neveščimi plavalci (domačini svarijo, da je treba biti med plavanjem zelo previden – morski tokovi so tam zelo močni, polno vrtincev, dno se izmika in dejansko je v njem izginilo že veliko neposlušnih turistov), temveč tudi čevlje in odvržene kose oblačil.

Izmenično gledam Fellinijev Otto e mezzo in Luthra (priporočeno, za socialno filozofijo), zares pa čakam, da se mi zloada Ai no corrida; ob prvem gledanju namreč nisem bila pozorna na semiologijo (ki naj bi jo film prevzel po Barthesovem Carstvu znakova) ... Berem nekaj, kar se veže s Kocbekovim »kruhom« (o katerem smo kontinuirano poslušali na predavanjih): »Besedo kruh lahko izgovorim nemarno kot pek, ali strastno kakor človek za časa hude lakote, ali z zavestnim smislom kakor duhovnik sredi maše. V naši civilizaciji jo izrekamo mimogrede, površno, ker nam ni več za vednost o kruhu, ampak le za posredovanje kruha. Samo še malo se oznaka drži snovi, ki naj jo označaje. Resnično ni več ime, marveč le oznaka. Naša današnja govorica postaja izrazito tehnična, niti funkcionalna ni več, ampak izraz sebičnosti, prilaščanja. Kdo še pomisli ob besedi kruh na človekovo prehrano, ki ji od nekdaj pravimo kruh? Kdo se še oveda čudežne poti od pšeničnega zrna do pomladne setve in poletne žetve do mlinskih kamnov in do moke, ki jo utestimo in v peči spečemo kot kruh? Kdo se ob vsem tem spomni zemlje, polja, dežja in sonca in nad njimi letnih časov, znoja in počasnega, pomembnega klicanja ter šepetajočega izgovarjanja človeških besed?« (Luči na severu, 1932) Heidegger v Pogovorih s poljske poti stopi dlje, še bolj subtilno. Njegov Modrec »o bistvu vrča oz. njegovem napoju, ki nadomešča praznino« - s kolegoma filozofirajo o vsem mogočem, pravi takole: »Napoj se mudi v pijači. Pijača imenuje sopripadanje, ki napaja in popitega pitnega pitja. Pijača je napoj in pojilo. Napajajoče, ki ga lahko pijemo, je med drugim tudi vino. Pijoči je človek. Pijača se kot napajajoče mudi v vinu, ki se mudi v trti, ki se mudi v zemlji in v darovih neba

Gospoda, ni vrag, da se še zbudi kdo, ki se vpraša od kod kaj pride in na kakšen način; čeravno ga v miselno potovanje zavede nemirna noč, s kosmatim mačkom na glavi.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home