ponedeljek, junij 04, 2007

Rozeta

Včasih prek sogovornikovega glasu zacvetiš kot zrel, rdeč radič. Čeprav je težak dan, se v krčevito rdečost zliva nekaj nevtralne beline. Razgled postane rožnat, tak pa je zgolj še žvečilnat dovtip. Kar se ti odvija pred očmi, je napihljiv balon; vsakdo ga zlahka predre že z mezincem. Všeč so mi, ponedeljki, ki jih spustim z vrvice. Usedlino notranje trpnosti je treba močno pretresti, da se odlepi od svinčene teže, ki te stiska. Stanje se zmehča, trdost se kot list (za listom) široko razpre. Pritiskom, ki ti vrtajo v senca, najprej pustiš, da sprostijo svoj srd, pronicajo, do kamor zmorejo (v bitki z dovtipnostjo se jim šibijo kolena, še posebej, ko slednja razpusti vajeti), potem se utopijo v neresnosti. Kompulzivno razpetje raztrga vsakega morebitnega nasprotnika. Obvezno se mora kdaj naseliti vate. Da izsmejiš odmrlo. Razmigaš lica, ustno votlino, prsi in stopala. Razbremeniš sleherno telesno otrpnjenost in si nič več - nič manj kot glava rdečega radiča. Ravno prav grenka, da te hlastači, ki zobe zasajajo v vse živo, izpljunejo, še preden se jim razbarvaš na jeziku. Ponedeljek je najboljši dan za to. V nadalje za razcvet ne potrebuješ več niti (glasovnih) sadik, osemeniš se, kadar se navzameš trpnosti. Ne samo poleti. Za zdravje in hrustljavost, vsak dan v tednu.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home