Kama Sutra

Spletne razpoložljivosti vsega mogočega ne bodo nikoli nadomestile ugodja, ki nam ga nudi otipljivo. Že knjiga je zadosten dokaz. Brati celotno delo online je čista muka. Včasih pride prav, predvsem teksti, ki so težje dostopni in če si v časovni stiski, sicer pa se medmrežni »izvod« niti slučajno ne more kosati s stvarnim, ki diši po avtorjevi sporočilni vnemi, četudi je preživel že nekaj tisočletij. Kama Sutro bi res rada prebrala, zanima me vzhodnjaška čutnost. Zadnjič sem P-ju nekaj pametovala o protislovju, ki naj bi prežemalo njihovo kulturo – na prvi pogled oz. skozi zahodnjaške oči so zaprti vase, konservativni, medtem ko se njihova zasebnost (ki jo razkriva bogata tradicija) bohoti s senzualnostjo, o kakršni tu v večini le fantaziramo. Me je takoj popravil, da nikakor ne gre za izključujoče se pojme, temveč jih tako razumemo mi, dediči apolinične strogosti (malo parafraziram, ob kosilu se pogovarjava čisto po domače). Da se mu njihov svet kaže dosti manj hipokritski, dostojanstven, saj človek le v popolni diskretnosti najde košček samobitnosti, da je, brez cenzure, kakorkoli že nanese. Tendenca morbidnosti pa nam konec koncev ni tako tuja, kot to radi razglašamo. Že mladi Schelling je zlo opredelil kot pozitivno sprevrnjenost načel, ki prihaja iz idealne narave, odvisne od večnih resnic. Pravi, da je volja ljubezni srednje narave, kot poželenje in slast. In veselje mora imeti svoje hudo, kakor mora tudi hudo biti poveličano v radost. Zlo vedno nastaja le v najbolj notranji volji lastnega srca in nikoli ni izvršeno brez lastnega dejanja. Teži k temu, da bi bilo kreaturno.