sreda, junij 06, 2007

ذسيم


Ko bom velika in Čarlija ne bo več, bom imela psa. (Prej mu bom rezervirala zanesljivo varuško, se pravi nekoga, ki mu gre zaupati, da prevzame skrb, če kdaj za par dni kam grem - zapuščene živali so nekaj najbolj žalostnega - in na počitnice pač ne bom hodila z letalom, temveč tja, kamor bo pasji krasotec brez stresa lahko šel z mano). Vem, da sem že pisala, da bo doga, ko bo, zadnjič sem si premislila. Takle bo. To zgubano bitje je nekaj svetega. Z njim bi imela tehten razlog, da bi vsak dan šla v gozd. Na dan, kakršen je današnji, si težko zamislim kaj lepšega. Zjutraj mi je svežina skozi odprto okno zadišala prav na povšter. Zeleno se bohoti kot v kakšni gorski vasici. Koča na obronku jase. Jezero nekje blizu. In večerni sprehodi, ki jih zdaj dostikrat na mestu prehodim kar v mislih. Ime mu bo Nasim, kar v arabščini pomeni svež zrak.
*POPRAVEK: vendarle bo doga, saj je francoski mastiff sopomenka za bordojsko dogo

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home