Žig: - NEUPORABNO -

Rada srečujem ljudi, ki življenja ne jemljejo izključno po liniji najmanjšega upora. Ni naključje, da veliko teh prihaja iz vzpodbudnih okolij; mislim ljudi, ki so postali tvornejši člani družbe, v veliki meri zahvaljujoč se starševski vzgoji. Zelo pomembno je, kaj starši otroku lahko nudijo. Zdi se mi, da se v dandanašnjih razmerah že medsebojna ljubezen in partnersko spoštovanje štejeta za presežek. To je še vedno veliko premalo.

Četudi otrok odrašča v ljubečem gnezdecu, to še ne pomeni, da ga bodo starši znali usmerjati, mu nuditi najboljše. Tu ne namigujem na finančno preskrbljenost, to bi bilo že utopično, niti se mi ne zdi, da je nujno potrebna; osnovna že, predpogoj za zagotovitev dostojnega preživetja, več od tega pa ali pripomore k boljšemu ali pa k slabšemu. Poznam oboje. Otroke premožnih staršev, ki so brez njihove denarnice izgubljeni, smešno razvajeni in letargični. Nemotivirani, češ, čemu bi se trudil, saj bom želeno itak dobil. In obratno, tiste iz finančno manj sposobnih družin, ki so trdno odločeni, da se prebijejo čisto k (lastnemu) vrhu, samozavestni in osupljivo močni. Ne gre samo za denar. Pomembno je intelektualno ozadje. Razgledanost, izkušenost, sproščenost, tolerantnost. Zainteresiranost, da svojim otrokom nudiš največ, jih soočiš s čimprejšnjo svobodomiselnostjo, njihova stopala usmeriš k pozitivnim ciljem. Starši so otroku za vzgled; karkršno obzorje mu predočijo, po takšnem bo skiciral svojega. Seveda obstajajo deviacije, vsega se ne da predvideti. Poznamo izjeme iz obeh front. Torej zdrava, sijoča jabolka, padla z ranjenih, skoraj odmrlih dreves, in gnila, črviva, z najlepših jablan. Človekova zavest ima pri izoblikovanju osebnosti verjetno največjo vlogo in ta ni nujno odvisna od starševskih predispozicij. V času odraščanja se oseba s trdno voljo, četudi izpostavljena mnogim barikadam in nemarnostim, lahko odloči, da se, vkolikor je zase odgovorna sama, temu na daleč izogne; saj je na svoji koži izkusila bolečino, ponižujoče teptanje. Lažje pa je nizkotnostim podleči, jih pogoltniti, zaliti, prekriti z istim, celo še slabšim, saj ti ne pride več do živega; živo je že razpadlo, nadaljni razkroj je pač najnaravnejši organski proces. Tadva ekstrema najbolj tipizirata naše okolje. Skoraj neizpodbitna odločenost za preseganje samega sebe, v minimalnem številu, ter popolna ravnodušnost na drugi strani, propadanje, bolezen številnih.

Včasih opazujem mlade družine iz naše okolice. Starši med seboj ne govorijo, otroci se potikajo naokrog in žicajo za sladkarije, dokler jih mama s cigareto v ustih ne odvleče domov, jim primaže dve okrog ušes in gre gledat telenovelo. Očka je na fuzbalu, v bifeju, ali na oknu pokadi džoint, dva. Mamo čez nekaj dni vidim z obvezanim očesom, sosedu z nasmeškom pove, da je izzivala šefa. Je to ciljna skupina mladih, ki so z vseh strani bombandirani, naj se vendarle bolj entuziastično razmnožujejo? Kdo pomisli na to, kaj taki ljudje lahko nudijo svojemu naraščaju? Si tega želimo? Spravljati k življenju nedolžna bitja, ki so ob rojstvu obsojena na bedo in razčlovečenje? Mislim, da bi morali biti z zahtevo po večji rodnosti malo previdnejši. Se morda najprej posvetiti ljudem, od katerih se starševstvo pričakuje. Tu vendarle gre za začaran krog; ti, ki so že zastrupljeni, bodo zastrupljevali tudi svoje naslednike. Kako izboljšati sedanjo situacijo? Za začetek nekaj kritičnosti, od človeka do človeka, volje do čim boljšega zase – kar si vsak zasluži. Ni vse tako monotono, kot je videti skozi oči, kalne od jebivetrstva. Najprej bi bil potreben sirkov piling za vse, ki že dolgo niso odstranili odmrlih celic. Si postaviti cilje, iz dneva v dan kakšnega več. Verjeti vase, ker je presenečenje nad samim seboj – ko ti uspe nekaj, o čemer še sanjati nisi upal, fenomenalno. Glede partnerstva pa nekaj pozitvne izbirčnosti. Stisne me, ko vidim, kako histerično se ljudje združujejo, da le niso sami. Praznina ne bo nikoli zapolnila praznine. Dvojna bo kvečjemu proizvedla trojno. Vse do absolutnega izpraznenja. Koliko ljudi se vpraša, kaj jim človek lahko da, preden mu slečejo spodnje perilo? Kakšna so merila za stikanje?

Po mojem je ključ v kvaliteti, ne kvantiteti. Četudi smo maloštevilen narod, naj bo ta tvoren, konstruktiven. Majhne odličnosti ponavadi zlahka premagajo velike majhnosti. Tako pač je, v velikoserijskih produkcijah nastane toliko več delov z napako. Ožigosanih z: "neuporabno".