nedelja, junij 10, 2007

Klepetanja s Frido

Nisem še bila v Mehiki, čeprav dostikrat postopam tam okrog. Ko me stopinje vodijo po bolj ali manj poznanih poteh npr. Ljubljane, si predstavljam, da sem drugje. Teh igric sem se že malo naveličala, včasih so bile obvezno spremstvo. Ne vem zakaj najbolj pred dvema letoma, med potjo na tečaj v DSP. V tistem zakrajnem delu mesta se še zdaj najbolje počutim. V naročju impozantnih, dobro in slabo ohranjenih stavb, ki s svojimi pročelji izpovedujejo zgodbe. Sugestivne so. Pločniki in ulice okrog njih pogosto skoraj prazni, ozračje pa nikoli. Še kadar se ti zdi, da si zašel v zono duhov, so ti prav družabni. Prek mimoidočih ali že česa, me je v tistem koncu odnašalo vsepovsod. Hoditi nekomu za petami in se z njim prestaviti v njegov svet, ki čisto mogoče sploh ni Ljubljana, niti ne na tisto sredo, na Beethovnovi, ali Tomšičevi. Dodobra proučiti pregibanje moške srajce pod pazduho med hojo, ko roki maširata vsaka zase. Kako različno ljudje korakamo. Dihamo. Govorimo po telefonu. Če se zbudim slabe volje, se še vedno rada nagradim z izletom. Ne potrebujem nikogar, da me izžreba, kar sama se razglasim za srečno dobitnico. Ne zanima me, če je npr. navaden petek in grem v mesto samo za dve uri, nekaj takega mi vzame tudi pot, oblečem se, kot da grem npr. v Fridin muzej. Pa ne, da bi morala biti tematsko usklajena z njeno karizmo ali karkoli, ampak ker si s tem določim, vsaj načnem, dnevno počutje. Včasih povsem kiksnem, grem od doma kot nagačen pav, počutim se pa kot siva miš, ali premočen deževnik. Takrat je shajanje z barvami precej napeto, oblačila postanejo pretežek oklep in samo čakam, da sedem pod kakšno prijazno drevo, da ga odložim. Ponavadi pa igra steče. Že za dobro jutro postati srednjeveška spletična, ali plemkinja. Spet drugič indijanka, orientalka, aristokratska dama, sredozemska sirena. Okitena za vsako priložnost, ki to ni. Me vpraša kdaj stara mama, če grem v cirkus, a me nič več ne razjezi. Kostumirati se, ker se ti tako zljubi, se mi zdi nekaj najbolj zabavnega. Biti jadrnica (s prirejenim jadrom) na odprtem morju. Zdolgočasenim zijalom se rada hudomušno nasmiham, ker si v nasprotju z njimi, še bolj brezpredmeten dan naredim za prazničen. Dostikrat se v prav tem delu mesta, ki mi je ljub, z očmi srečam s kako gospo, gospodično, ki mi oz. moji opravi nameni strog, kamnit pogled. Mogoče prav zato rada križarim po odmaknjenih, stavbarskih predelih; ker se ob uradniški zadrgnjenosti počutim kot plovilo. Nasmehnem se jim, tem gospem, kakšni bi kar kratek ples ponudila, še pred prvo kavico birokratskega vsakdana. Namesto dobro jutro, ki ga neznancem ne privoščimo, se ne spodobi, bi jim vzhičeno zaupala, kam potujem, oziroma kam sem že pripotovala. Mehiko bi mi prav gotovo do ušes zavidale; sploh, ker je pred vrati njihovih stavb, njih pa so naplahtali, da se morajo tja podati z letalom, vsaj nekaj tednov prej dobro splanirati vse potrebno, da medkontinentalna izkušnja vendarle utegne zbuditi zrutinirana čutila.
Mimogrede, Frida je moja dobra prijateljica. Tudi o Diegu vem marsikaj, kar vi nikoli ne boste; obljubila sem ji, da skrivnosti ne izdam kar tako. Mogoče za ekskluzivno destinacijo, da me namesto na izpit logike odpelje na kak drug planet.

1 Comments:

At 9:21 pop., Blogger skrivnosti gozda, rek & gorá said...

Psssssssssst, Tina Modotti ;-)

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home