četrtek, junij 14, 2007

Trenutna razpolovljenost



Je malo ironično, da se lotim branja Drugega spola de Beauvoirjeve v dneh, ko se svoje ženskosti zavedam, kakor da bi mi pomnožena s 27 štrlela iz glave, v obliki razpolovljenih jabolk, na ogled in odgriz. Zanimivost prav teh dni, je še nisem obravnavala iz feministične plati, je pobitost. Rečemo, da zapademo into low spirits (v deprimiranost). Demonična anksioznost se enim manj, drugim bolj nasilno prisesa v živčevje (že ve, kje bo več haska), špika in nateguje, ter je ekskluzivno ženski simptom, o katerem moški v najboljšem primeru zgolj natolcujejo.

Gospo rada prebiram, spoznali sva se v leposlovno-filozofskih vodah, njeno pisanje ni le estetsko, piripovedništvu se je posvečala celostno, tembolj v temelje, odkoder se rojevajo besede. S prispodobo spočetja se je ukvarjalo že veliko piscev, filozofov. Analogija je pač na dlani. Ne bi rekla, da vsemogočnost (nujnost eksistencialnega krogotoka) rodil žensko kot njihovo gostiteljico ožigosa z negativnim predznakom; de Beauvoirjeva pravi, da so ženskam pripisane omejitve brez recipročnosti. To ne drži. Nič življenju ne pritiče bolj, v širšem obsegu, kot ženskost, ki zmore življenje samo iztisniti iz sebe, celo večkrat. Moškim tu ne jemljem zaslug, vemo, da brez belega ni črnega, a pri tem sta spola kvečjemu usklajena, soodvisna. Drugo kot tako, ki ga avtorica obravnava kot nasprotje Enega, ki je absolutno in moška domena, je temu pravzaprav superiorno; torej ne, ker Enemu daje, dela za oba, temveč ker omogoča. Drugi, ne kot drugovrsten, temveč kot trenutek (podtika ga angleški »second«), ki požene (iz sebe) novo, ne glede na spol. Piše, da se noben subjekt na začetku in samodejno ne postavi kot nebistven, Enega ne definira Drugi, ki se definira kot Drugi, ta podrejenost je zgolj predsodek, ki smo ga s pomočjo emancipacijskih gibanj v večini že davno pokopali. Mitsein (sobivanje, sobit) je ključnejša od hierarhičnih razporejanj, beseda Prvi je zgolj beseda, ki v splošnem ne dominira nad besedo Drugi (kar nam pomeni, je zgolj uveljavljena uporaba besede, Prvi bi lahko pomenil tudi Darovalec, Drugi pa npr. Bog), ki semantično zmore trenutnost, ki je Prvemu (v strogo pomenskem smislu) odbita. Trenutnost v sebi transcendira iz več v še več, v vse ali nič. Je nepokorna, svojeglava. Občutek manjvrednosti pa je hiba tako enih in drugih, spol tu ne igra več bistvene vloge, vsaj ne bi je smel; če že, prikrajšani v sebi še ni zdrobil peške, iz katere vznikne trenutnost in stanje lahko kadarkoli zasuče sebi v prid. Lastno prodiranje proti neomejeno odprti prihodnosti, kot pravi de B.-jeva, je edino upravičenje vsake eksistence. Zavedanje, da trenutek odloča kdo smo in kaj še bomo, si lahko štejemo za skupni privilegij.

2 Comments:

At 1:56 pop., Blogger polonastrit said...

si bom dovoila en komentar: second, kot praviš, ne podtika samo angleški jezik. Podtika ga kar jezik kot man-made struktura. mislim, da simone namiguje na to, da je jezik, ko se govori o spolu, izredno hierarhično tog. lp p.

 
At 2:31 pop., Blogger Zvita said...

hm, jezik kot man-made struktura, misliš, da jezik ni živ organizem, ki ga hkratno ustvarjamo, preustvarjamo?

ona ne problematizira jezika kot takega, vsaj v razdelku, ki sem ga brala ne, to so kar moja zaletavanja; jezik se mi zdi tog le, kolikor se mu sami podrejamo

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home