četrtek, junij 14, 2007

Na (brezmadežni) rjuhi

Posmehljiv je, občutek,
ko v šifonasti svetlobi mimo sebe zlivaš

poezijo,
(tuje misli suvajo v hrbet, češ:
vstani, izpovej svojo nedotakljivost,
fatamorganski smisli se ti bodo do smrti smukali pred očmi,
nikoli jih ne boš slekel
)
in veš, da bi pravzaprav moral biti

čisto drugje,
prepoten od udejstvovanja,
jasnejšega od kaosa tistih,

katerih ustnice se na TV ekranih
premikajo tako hitro,
da se njihov glas izgublja s prevodi,
in presunjen strmiš v nemo predstavo.
Še tvoje drugo se zbudi,
prikimava, da vse to ni nič
(naj si že priznajo, pravi, odleglo jim bo).
Posmehljiv je, občutek,
ko ne veš, kdo lovi;
drugo modruje, da vsi.
Posmehljiv je, občutek,
ko človeku, ki mu želiš gledati v oči,
sediš nasproti kot njegova zrcalna

slika,
vendar tisto ni ne on, niti ti.
Ali srečati neznanca,
ki te nekaj mesecev vrti okrog mezinca
kakor izkušen ringarajaš,
čas pa kar sproti zmelje vznemirljive vrtljaje.
Posmehljiv je, občutek,

ko obstojita na mestu,
minljiva.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home