ponedeljek, junij 18, 2007

Nezamejeno igrišče


Zasebne reči, mislim zasebne z velikim z, so v poplavi samoeksponatne prakse (po Sloterdijku poetike pričenjanja, kajti če želiš priti »k sebi«, moraš prek jezikovnih vzgibov najprej iziti »iz sebe«) nejasno razločene od javnih, vsem na ogled. Tovarna enormnega prizadevanja, da kar prihaja iz nas, doseže čim širšo množico; pa naj se razstavlja umetniška produkcija: filmi, gledališče, slike (ne zgolj jezikovno pogojena dejavnost), pestro založništvo, mediji, šolstvo, znanost ... Strnjeno, pri vsem gre za razstavitev zasebnih udejstvovanj oz. njihovo porazdelitev. Prispevanje posameznikov in skupin (iz posameznikov) v soavtorsko produkcijsko orbito, kjer smo konsumenti hkrati soustvarjalci, saj je od trenutka, ko ponujeno sprejmemo, odvisna naša poraba. Procesu bi lahko rekli reciklažna poetika.

Samozaložniško blogerstvo je mikrotovarna, soustvarjamo jo tako pisci in bralci, kolikor se odzovete, ki še posebej omogoča brzinsko reaktivnost, s prepoznavnimi plusi in minusi; mislim na samokritičnost, kvaliteto ponujenega ...

Zasebno-samolastno-intimistično. Trojiška (skorajda) sinonimika, ki me precej zaposluje. Začrtovanje meja, sproti načečkanih s svinčnikom, na zadku oblazinjenem z radirko (paradoksnost pisanja; pišemo, vedoč, da se lahko sproti izbrišemo --- še ljudje sami nismo dosti drugačni: pokončno zravnani, kot svinčniki, oblazinjenih zadkov, za ublažitev padcev vznak, da ne sedemo na trdo, bolečo ravnino) ... Meje kot take predstavljajo skušnjavo. Radi jih prestavljamo, zabrisujemo, z zastavicami označujemo, do kam komu dovolimo; pod krinko v stalni pripravljenosti, da krvoločno zagrizemo v predrzneže, ki snujejo prestopanja mimo naših črt.

Nedolgo nazaj mi je prijateljica povedala, da se je njena partnerska veza, v kateri je zdaj, začela precej prej, kot je bilo videti. Ko je bila po-vezana še z nekom tretjim, a v sebi od njega že odvezana. Sartre je napisal, da smo obsojeni na svobodo, zato se radi odvezujemo, sploh, ko nam kdo okrog vratu pretesno zadrgne zanko. Če nismo že preravnodušni – izravnani z zadkom vred, jo bomo slejkoprej odvezali. Ljubezen drži, kolikor ne zateguje. O tistem zategovanju sem takrat veliko poslušala, o pretrganju zanke pa nič. Ko sem jo vprašala, čemu taka skrivnostnost; prav nikomur ni povedala o novih dogodivščinah, je rekla, da enostavno ni mogla. Da bi si s tem sama zadrgnila zanko, ker je drugi ne bi razumeli. Najhuje je, ko nekaj, kar ti pomeni toliko, da ne veš, kako to ubesediti, pri drugem naleti na nerazumevanje. S tem se zadrgneš sam. Kolikor to, kar je, ni posredovano naprej, ostane neokrnjeno. Če to (isto) deliš (z drugimi), in se njim ne kaže takšno, kot je, se še tebi upre. Zato sem se sinoči tudi s sabo zmenila, da zasebnega z velikim z ne bom izpostvljala, ker nočem, da kdo razmejuje, kar je nezamejeno.

* Tole je pa že treba dodati, očitno je gospod Ludwig Wittgenstein kakšnih dobrih 80 let pred mano zadevo znal malo bolje zaključiti. Pravi: "O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati." << študiram že za ustni izpit iz logike, ker verjamem, da tudi pisnega enkrat spravim pod streho ... mistično navdihnjeni optimisti se ne damo za nobeno ceno!

2 Comments:

At 3:54 pop., Blogger UK said...

Iz glave neumno vprašnje: kako so potemtakem definirani vsi predhodni zapisi? Kot zasebno z malim z?

Pa še to. Presenetljiva odločitev v zadnjem stavku, človek bi pričakoval ravno obratno glede na medijski teror, ki kliče po ekshibicionizmu.

 
At 4:00 pop., Blogger Zvita said...

ja, kot zasebne kaprice, trening prihanja k sebi, brez žrtev

glede slednjega: kakor komu drago, zase pravim, da najdražjega ne dam; vendarle smo v sadovnjaku, ne na tržnici ... lumparsko rabutanje pa dobri letini ne škodi, da bi bilo vredno omembe

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home