torek, junij 19, 2007

Vzemi-kar-ti-paše


Ne vem, kakšna je navezava socialne filozofije z mojo Afriko, a neka stičišča že morajo biti. Ob bolj ali manj suhoparnih tekstih mi misli brezglavo uhajajo po različnih poteh. Danes, s Spinozovo Politično razpravo, naravnost v plemenski ašanti center (Kumasi, Gana), pet let nazaj.
Tisti trip je bil eden bizarnejših. Bivala sem v nekem hotelu bogu za hrbtom, v vasici, kjer ni bilo nič početi, razen sprehajanja med kolibam podobnimi hiškami, kozami, kurami, psi in biti glavno čudo. Otroci so hodili tipat moj nos, mama dopisovalca mi je kuhala kot da nas bi bilo deset - plus okusi so precej divji, in skrajno nevljudno je zavrniti njihovo gostoljubje. Odločila sem se za izlet v Kumasi, s trotrojem nekaj ur oddaljena destinacija, kjer je lociran ašanti center, njihov ponos, in največja ganska tržnica.

Trotro, prevozno sredstvo - vmes med avtobusom, tovornjakom in kombijem, pripelje, ko pripelje. Ustaviš ga kar ob cesti, ker vasi nimajo postajališč, malokdo kdaj kam gre. Kljub temu je taksistov kar nekaj, tudi v tisti vasi. Avtomobile, ki zgledajo kot pisane lego kocke, zbiti so skupaj iz različnih delov različnih znamk, zabarikadirajo s kartonastimi škatlami in v senci dremuckajo. Kar neprijetno mi jih je bilo motiti, namreč potipati par čevljev, ki je molel iz vrat teh njihovih avtodomov. Čeprav bi jim za vožnjo plačala toliko, kot bi sicer morda zaslužili v nekaj tednih, ali pa sploh ne, se jim ponudba ni zdela zanimiva. »Too hot,« so momljali. Ok, rest in peace gospoda, sem si mislila. Tony, njegovi bratci in sovaščani so z mano ob cesti čakali na prvi trotro. Vmes smo se špricali z vodo in se hecali na račun mojih oblek. Kmalu je polovica punc v vasi okrog paradirala s Sariko uhani in klobučki, tam je ta krama tako nesmiselna, da sem v hotelski sobi organizirala vzemi-kar-ti-paše dopoldne. Pasalo jim je marsikaj, čeprav le za kratek čas. Tudi sami kaj hitro odmislijo nepotrebno. V zameno so mi gospe zašile nekaj tunik iz »kente« blaga, ki so nekakšne brezoblične halje. Eno sem doma preuredila, a mislim, da je nisem nikoli oblekla.

Trotro le pripelje in druščina me vzame medse. Nekaj starejših gospa, dve kozi, par zadavljenih kokošk pod sedeži, šofer brez izpita, s sončnimi očali z razbitim steklom; opazil je, da opazujem, kako mu veter skozi razbitino reže v oko, se malo škrbast zarežal in rekel: »It's more windy, we like ... no hot!« Sedela sem med nekim moškim srednjih let in eno gospo, ki me je nafutrala z mastnim, pohanim pecivom. »You are travelling. Must eat, thank you.« Za spodbijanje argumentov je bilo preprosto prevroče. Tudi z vodo so dobro opremljeni. Kupijo jo v polivinilastih vrečkah; kako veš, kdaj je neoporečna, so mi povedali že takoj na začetku. Na njej mora biti nalepka, npr. United colors of Benetton. Po nekaj urah vožnje po zelo slabi cesti, me ogovori moški sopotnik. Pozanima se, kam grem, vidi, da v bistvu ne vem, kam grem, zato se ponudi za vodiča. Malo oklevam, na živce mi gre, da se ti nekdo kar prilepi, ampak ponudba morda utegne biti koristna. Ko smo se bližali mestu, sem bila že bolj odločena, da jo sprejmem. Ob cesti so povsod nekaj kurili, polno smeti, živali, kaos brez primere. Sama res ne bi vedela, kam.

In prispemo. Najprej me odpelje na
tržnico, ki je hkrati tudi fetiš market, se pravi, prodajajo oči kuščarjev, kože plazilcev, čudne praške ipd. sestavine, za razne voodoo sešne. Jupi. Malo sem klavstrofobična, v gnečah, v hujšo kot tam še nisem zapadla, zato sva se napotila v center ašanti dediščine. Zelo lepo je urejen, precej se da videti, po različnih paviljonih naju je spremljala kustosinja, ki je ob pripovedovanju spretno nazaj zavrtela časovni stroj. Super je bilo. V zahvalo sem sopotnika peljala na kosilo. WC-ja restavracija ni premogla, zato sem morala na veliko potrebo kar sredi ulice, v šotor brez strehe, ki ga stražijo malčki; da ne bi kdo kukal. Vztrajal je, da greva še nekam na pivo, ki ga sicer ne pijem, ampak to njihovo je res okusno, in nisva ostala pri enem. V tistem kafiču, nečem lesenem, pokritem s palmovimi listi, sem poskusila še neke koktejle, vedno manj sem se upirala in večer je bil zares pisan. Samo še smejala sem se, si noge polivala z vodo in pivom in ne spomnim se, kdaj oz. kje sem izgubila sopotnika. Kar naenkrat sem v sedela v internet cafeju s postavnim študentom, ki mi je postavljal e-mail naslov, komaj je verjel, da ga kot Evropejka nimam. Pisal se je Aquah, kot bivši fant kolegice v Londonu, mislim, da sta bila celo v sorodu. Potem me je peljal v kino, se pravi v neko štirioglato zgradbo z lesenimi stoli, na sporedu pa je bil pornič. Hja, slika je migotala kot jata kolibrijev, še bolj mi je bilo vse skupaj smešno, poba ni težil, kaj pa vem. Bilo je zabavno. Ko me je prijelo lulat, sem šla v podlgovato umivalnico, ki je spominjala na hlevsko napajališče, sploh ne vem, kam sem opravila, niti ni bilo videti, da je važno.
Zunaj je bilo že temno, začelo me je skrbeti, kako pridem nazaj v vasico. Študent je vedel, kam in se je ponudil, da mi zrihta taksi. Ustavila sva se pred porisanimi bungalovi, študentskim domom, ko sem poštekala, da planira prenočitev. Grdo sva se skregala sredi ulice, ženske so debelo gledale, moški pa navijali; ne vem za koga. Bil je vsaj toliko fer, da mi je pokazal, kje je avtobusna postaja. Niti adijo mu nisem rekla, tistega e-mail naslova pa tudi nisem nikoli aktivirala.
Po nekaj urah je skoraj čisto pravi avtubus odrinil proti Accri, šoferja sem prosila, da mi ustavi pri hotelu, a mu nisem čisto zaupala. Pokimal je, kot da ne bi vedel, o čem govorim, zato je bila pot nazaj prav mučna. Zapirale so se mi oči, zraven mene je sedel nek prepoten nogometaš, ki se me je dotikal s stegni in me ob izhodu še prav nemarno zagrabil za rit. Skozi okno sem v tintasti noči morala spremljati kje se vozimo, čeprav nisem razločevala ničesar, le nekaj časovne orientacije mi je uspelo ohraniti. In videla sem napis hotela, ko smo švignili mimo. Zakričala sem STOP, šofer se je nekaj razburjal, pognal staro mrcino rikverc in me dostavil pred vrata. Komajda sem se prerinila do vrat, vmes pohodila eno belo kuro in se oddahnila, da mi je uspelo.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home