Brez bremz

Čisto poseben občutek je, ko po dolgem času stopim v našo malo, primestno knjižnico; v zadnjem letu so jo nadomestile univerzitetne. Gospod pri sedemdesetih v imenu svoje žene izpolnjuje vpisni listič in se čudi plastificirani izkaznici, ki jo prejme, še preden se podpiše. »To je vse, zdaj lahko kadarkoli pride in si izposodi karkoli želi?« Knjižničarka pokima. Po vratu jima polzijo kaplje vzajemnega zadovoljstva.

V skromnem literarnem hramu brez problema dobim redek izvod, za sošolca z renesančnimi obsesijami, ki ga NUK npr. ne izposoja, v večini ljubljanskih knjižnic pa se ga ne dobi. Sedem na bicikel in v spodnji majici z vetrom švignem vzdolž prazne stranske ulice. Skozi ograjo avtopralnice mi v levo stegno bušne hladna prha, prime me, da sploh ne bi stopila s pedal.