Na vrtljivem odru

Spoznala sva se pred približno osmimi meseci. Na poti iz KUDa je rekel, da me enkrat pelje na ulico, kjer opojno diši po čokoladi. Takrat je bilo potem vedno ali premraz ali nepomembno, mimo sva se peljala šele v petek zvečer. Čisto počasi, odprta okna v avtomobilu, še topel kruh v naročju. Voham z vsemi odprtinami. Nič. »Ne diši zmeraj,« skomigne. »Sploh pa tukaj odločno kraljuje vonj po tebi.«