Gre osel samo enkrat na led?

Kratek intermezzo:

Na avtobusu se s kolegom pogovarjava o filozofskih stigmah, o tem, da ko nekdo nadpovprečno razvije svoje miselne sposobnosti, za to kompenzira na drugih področjih, pogosto kot izoliranec - po lastni izbiri, posplošeno kot čudakar, kaj hitro pa tudi kot umetnik (se pravi norec pod krinko) ..., in P., dokaz-pri-roki, navrže stavek, ki ga je verjetno slišal v Monty Pythonih: »Once a philosopher, twice a pervert.« Med angelsko spečimi sopotniki, umetniki in ljubitelji umetnosti brez filozofskih nagnenj, prasneva v smeh.

Med pavzo zdaj malo raziskujem ozadje tega, ugotovim, da anekdota sega do Voltairovega boemstva, s temi besedami se je namreč izognil drugemu vabilu na orgijo. Torej enkrat vsekakor sprejmem, povabilo v neznano, kolikor me žene rado-vednost, drugič bi doživeto s tem utegnil že izničiti oz. skromnost je lepa čednost; ena od možnih interpretacij. Linki me pripeljejo še do filma, ki sem ga gledala pred kratkim, posojenega od taistega sogovornika. Kinsey (2004), z odličnim Liamom Neesonom v glavni vlogi, kot demistifikatorjem seksualne zavrtosti. Pavza se izteka, zaključujem ekskurzijo v podkožje oz. jo preusmerjam na interne tirnice. Bon voyage.

*Ni naključje, da o tem razpravljava na poti iz Benetk, kjer sem pred nekaj urami komentirala faličnost mask, kamor se vrine še Kubrickov Eyes wide shut, pa smo spet tam ...