Sporočilo skrivnemu bralcu

V gozd sem šla v odrezanih žabah, odločena, da nikogar ne srečam. Soparno je. Nekaj časa ne bom več hodila, v hrib. Gozd diha spomladi in jeseni, poleti je šotor za mrčes. Če v nepokošeni travi zagledam kakšnega izgubljenega mucka, sem si rekla, ga vzamem domov. Srečam dva. Mačka, ne mucka. Prvi, plašen, se mi skrije pod kup drv pri neki kmetiji. Drugi, oranžen, spi na drugem kupu drv in me ne šmirgla, čeprav se že poznava.

Prebrala sem že pol Kama sutre in se ji naglas nasmejala. In pol Heideggrovega O vprašanju biti. Zdaj načenjam ruskega Čevengurja. Teče. Od lubenice lepljivi prsti puščajo sladke odtise na laneni tuniki, katere spodnji rob je slabo zašit. Iz dolgih nitk, ki visijo v tri krasne, spletam kitke, da imam med branjem na levici prstane iz sukanca. Potem jih porežem proč. Na sosedovem dvorišču nekaj proslavljajo. Slišim harmoniko.

Nekaj bistvenejšega sem ti hotela sporočiti, pa je nekam ušlo. Če se vrne, napišem naknadno.

V Delovem Kultu je simpatičen članek o muci Mater-ti. Dobri ljudje imajo radi mačke.

fotka: Philippe Halsman