*priporočeno*

čtivo za pred oz. medmenstrualne dni - za par uric (in tudi druge, dni, ure, minute ...):

Lars Gustafsson, Čebelarjeva smrt

*fotka*

*******************************************************************

»Ljubezen in geografska razdalja. Ko tisti, ki ga ljubimo, odpotuje z vlakom, včasih povsem razločno čutimo neke vrste olajšanje. Izognemo se resničnosti, mirno se lahko znova predamo druženju s predstavo.

Katera je največja razdalja, preko katere je mogoče ljubiti? Neka deklica, ki sem jo kot šolar zelo ljubil, ime ji je bilo Monica, je odpotovala v Kalifornijo. Mnogo let sva si dopisovala, pa je potem vse seveda odmrlo.

Ali je (zame) obstajala? Ali pa sem se že dolgo tega družil le s predstavo?

Katera je največja razdalja, preko katere je mogoče ljubiti? 1000 kilometrov? 25 kilometrov? Med moje nekdanje dolgoletne sanje spada predstava, da bi imel ljubico v Skultuni. Čudovita razdalja, prevoziš jo natanko v pol ure. Poleti morda malo hitreje, malo počasneje, če je huda poledica.

Katera je največja razdalja, preko katere je mogoče ljubiti?

Odgovor: manj kot en milimeter. In brezimno.«

*******************************************************************

*******************************************************************

Ko že ravno o čebelah. Pridnih delavkah. Nisem si mislila, da je iskanje (in najdenje) študentskega dela cela znanost. Nisem si zastavila prehudih kriterijev; ne mislim prodajati po butikih, streči v kafičih in delati telefonskih anket. V poštev pridejo npr. prevajalska dela - ampak ne iz kakšnih tehnično-strokovnih področij, kar ti agencije vedno pošljejo kot testni prevod, pa recepcije, knjigarne, kaj takega. Na ministrstvih za šolstvo ipd. na prošnje nimajo časa odgovoriti, verjetno se izgubijo pod težo vez in poznanstev, v recepciji nekega kakor ohinsploh luksuznega hotela, za katerega sem, nevedna, prvič slišala in nekajkrat premislila, preden sem zavrtela telefon - ime sumljivo namiguje na igre za odrasle (zaenkrat sem še prijazna, zato ga ne bom imenovala), se mi oglasi gospodična z izumetničenih glasom, ki že preden karkoli poveš, reče: "Veste, tukaj štejejo res samo izkušnje." V podtonu, mi smo prefensi, da bi nas zastopala kakšna pisana sadjarka. Hitro dojamem sporočilo, a bi ji vseeno kar prek telefona z zobmi potrgala diskreten nakit iz ušes in zapestij. Delo receptorja se mi ne zdi prav nič bolj "fino" kot prodajanje srečk v trafiki ali bonbonov na železniški postaji. Tistih par vljudnostnih fraz z gosti pa že ni ne vem kaj! In osladni nasmeški. Mimogrede, daleč najbolje je plačano delo "animatorja", pogoj so izkušnje ali ritem. Pogledam, zakaj gre. Jasno: go-go plesalke. 60 evrov na večer. Toliko o tem.

Živela utopija! In slano morje, ki nikamor ne gre. V razprtem objemu nas čaka, da pridemo razkužit kožne zadrgnine in izprat gnus z jezika.