sobota, julij 21, 2007

Rokovanje s svobodo

Zapomnila sem se stavka iz Matjaževega pripovedovanja, pred leti med večerno vajo v gledališču, ko je razgaljal fascinacijo nad Lojzetom Kovačičem. Rekel je, da so se ga ljudje bali, tako njegovi najbljižji kot znanci, ker pisatelji njegovega kova ne prizanesejo nikomur. Vsak detajl iz njihovih zakritih zgodb, ki jih morda delijo zgolj nevede - brez besed, odsevajo jih na koži, v očeh, na premiku ustnic, med prsti - se utegne znajti med stavki, ki mu stalno bruhajo iz glave, ali odkoder pač že prihajajo na plan. Dejstvo kot tako me je vznemirilo, ker ima opravka s prestopanjem nezarisanih meja, skušnjavo vseh skušnjav in v džungli takšnih in drugačnih vabljivosti ni mala malica ohraniti stopnjo neškodljivosti, se pravi ostati okolju prijazen, sploh ko okolje ni prijazno s tabo. Večkrat se vprašam, takole v tišini, potrkam na čelo dremave vesti in jo brezbesedno špiknem (komunicirava na višji valovni), če lahko napišem kaj malega o tem, onem. Če si lahko izposodim delček tega in onega človeka, njegove recimo ji čutne lastnine, v svojo korist oz. užitek bralca, ki se kdaj prebije do zapisanega. So meje, predvsem tiste nezačrtane, v naših glavah, zato, da ločujejo dele celote, ali obratno, poziv drznejšim k združevanju, prestopanju navidezne drugosti, z namenom brezmejnega sožitja?

Ko sem bolj pozorno prisluhnila potrebi po zapisovanju, sem se takoj zavozlala v carinske pasti, povsod same zapornice. Do kje lahko stopim, katero koordinato smem obhoditi, jo za kak milimeter prestaviti, če mi ne odgovarja njena pozicija; z realizmom so se omejevali v 19. stoletju. Pišoči mora pustiti domišljiji, da smukne čez katerikoli prag. Tem precizneje naj sledi svoji čezpragovni izkušnji, ki nima veze z objektivnim in je zato toliko bolj izmuzljiva, težko opisljiva. Varljiva. Nikogar ni v tvojem zaledju, da bi potrdil, razbistril sliko. Ko se zliješ s čezpragovno miselno dimenzijo, je pisanje pravzaprav neroden odziv. Lovljenje zraka v luknjasto vrečko. Izkustvo samo prevrta notranjost, svedra čisto v jedro. Šele takrat si svojebiten, v ranljivem stanju, ki se razbline s tleskom zunanjosti. Če ti vendarle uspe, se dvigneš nad ločevanje, izigraš prohibicijsko politiko, ki nam bolj ali manj subtilno prirezuje krila. Takrat se rokuješ s svobodo.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home