Težka bremena

Popoldansko druženje s Kierkegaardovimi Filozofskimi drobtinicami. Zanimivo poglavje o »absolutnem paradoksu, metafizični muhi«, protislovju, ki zajame Sokrata ob ambiciozni nalogi, namreč spoznati samega sebe.

Kierkegaard pravi, da paradoks ni slaba stvar, temveč strast misli, in da je mislec brez paradoksa kot ljubimec brez strasti. Nadalje razvija tezo, da je najvišja potenca sleherne strasti hoteti svoj lastni propad, tako kot je najvišja strast razuma hotenje spotakniti se, četudi ga spotika spelje v propad. Tako naj bi najvišji paradoks mišljenja bil prav odkritje nečesa, kar ne moremo misliti. In ta strast je v mišljenju vedno prisotna, pravi, a človek je ponavadi ne potencira do konca – kjer se svitajo novi začetki, torej »tistega« ne odkrije, a (dodajam) vendarle propada tudi na poti v že znano, kjer ga smrt obiskuje po obrokih (kot da mu jo nekdo na radiu monotono napove med prvo jutranjo vremensko napovedjo), zato jo je včasih, zgodaj zjutraj, mogoče vohati na ulicah. Usode tistih, ki so jim zjutraj napovedali neizbežen, a mil konec. Kakor vonj po postani kavi na razpokanih ustih strcev, se nam spiralasto vije med koraki.

Kierkegaard piše, da naravoslovci pravijo, da je človekova hoja nenehno padanje, a trezni možje, ki zjutraj hodijo v pisarno in potem domov, se s tem ne bi strinjali, ker je njihovo korakanje zanje sinteza (kako naj si vbijejo v glavo, da nenehoma padajo, če hodijo naravnost za nosom).

Rada imam paradoksalne situacije, že zato, ker so naše najbolj humorne stalnice. Če v slabem vremenu v torbo pozabimo zbasati dežnik, kak mini paradoks prav gotovo vzamemo s sabo, da nas nasmeje, ko dan zavije v strog, temen rog.

K. paradoksnost razuma primerja s paradoksnostjo ljubezni; ko človek lepo mirno živi sam v sebi, se prebudi paradoks samoljubja kot ljubezen do drugega, katerega pogreša (pogoj ljubezni, če nameravamo bližnje ljubiti kot samega sebe, je seveda najprej ljubiti samega sebe). Iz Gustafssonove Čebelarjeve smrti sem si izpisala par stavkov, kjer piše o erotični sli, tej »gluhi, nejasni lakoti, občutku pogrešanja nečesa, kar nas preganja tako rekoč vsak trenutek budnosti in spanja v življenju. Kaj je ta nemir? Razpon ljubezni v našem telesu. Bližina, edina mogoča bližina drugega človeškega bitja. Ponižujoče, neprestano prisoten opomin o tem, da je samota nemogoča, da nekaj, čemur se pravi en človek, ne more obstajati. Beseda -jaz- je najbolj nesmiselna beseda vseh besed. Prazna točka jezika,« pravi. Pa vendar nam klovnovsko sitni »jaz« ne da miru. Opleta kot mnogojezična strast, ki se na vrat na nos meče čez plot svojega vidnega polja. In pada, hitreje od lagodnega korakanja.

Kolega je zadnjič omenil, da naravnost prezira ljudi, ki se, predvsem poleti, v šlapah, malomarno vlečejo po tleh, s podrsavajočimi koraki, kot da jim pre-stopanje predstavlja najhujšo muko (morda podrsavajo, da so v tesnejšem stiku s tlemi in jih je kdo naplahtal, da se tako ne bodo spotaknili). Da upa, da nikoli ne pade tako daleč, da se mu ne bi ljubilo pod seboj dvigovati nog.

Nasmejana pišem tole, zavedajoč se, da je vsak poskus prebijanja svoje lupine (naj gre za spoznavanje ali zgolj poslušanje lastnega toka misli), lahko čisto tanke – kakor dnevno rojevanje besed v svet (ki komajda kaj pridajo, v poplavi vsega živega in že odmirajočega), če ne izpuhtijo že ob prvem stoku, ko privrejo v bazen julijskega četrtka, ali pa nedelje, vseeno kdaj, čisti paradoks. Kljub temu jih ne kastriram, brez rokavčkov jih spuščam v vodo, pa naj se znajdejo, kakor vejo in znajo. Splavati ali utoniti, to je menda že od nekdaj bilo vprašanje; vsaj na celini.