Kršenduš, kako lepo, a prazno je vse

Slovenci in cerkev. Kjerkoli se nahajaš, je težko verjetno, da z enim samim vrtljajem na petah za 360° ne uzreš vsaj enega zvonika. Če pogledam skozi okno s sončne strani, vidim dva, s senčne pa tri, če se dobro nagnem. Z vsakega nizkega kuclja se s pogledom dotakneš streh vsaj petih, z malo boljše razgledne točke pa kaj hitro desetih. Z zelenih, rjavih in pisanih površin daleč naokrog gotovo štrli dobro viden, visok stolp, s križem na vrhu. Blagoslovljen narod, ni kaj.

Zanimiva je bližina cerkvenih poslopij, če ne kar združitev, s šolskimi. Sakralna vzgoja na vsakem koraku. Kjer naj bi iz tovrstnih tozdov poganjala visokoleteča versko-vzgojna etika, v ozračju kot lebdeči duhovi prihuljeno skovika paranoja, ki jo naveza brezsramno insinuira. Katoliška morala kot brezizhodna šah-mat pozicija slovenstva? Soparna misel.

Precizna, dobro ohranjena gradnja, brezhibno urejeni vrtovi na dotičnih poslopjih, a nikjer žive duše. Ne dvomim, da se med štirimi stenami pobožno pripravljajo na takšne in drugačne tečaje. Ostali čimprej spakirajo drugam, da jim v zoni boštva ne odvzamejo osebnih izkaznic? Kdo ve ...

Bi pobarala, če bi na poti koga srečala, tako pa sem s cerkvenega drevesa brezvestno utrgala pregreto jabolko, zagrizla v trpek sad in načetega prepustila čebelam in mravljam.