sobota, julij 21, 2007

Tudi geniji so se izgubljali





Ko berem Sartra, me po nekaj straneh vrže za tipkovnico; ne spomnim se več, kako je bilo pisati po blokcih, zveščičih, brez možnosti objave (nič bolj odmevne, kot so najave vaških gasilskih veselic, s pokvarjeno trobljo).

Par dni nazaj, zdi se, kot da bi minul že mesec. Na rjavi tabli ob ozki, tomajski cesti je označena Kosovelova domačija. Že na poti tja se zmeniva, da bi to res lahko šla pogledat, kljub neznosni vročini in drugim opravkom – ki se v soncu sproti topijo, kot hlapi bencina puhtijo v nebo. Pri tabli zavijeva s ceste, v pričakovanju nadaljnih smerokazov. Stare, krasne kraške hiške. Po mojem bi vsaka lahko bila muzej. Nekatere so videti zapuščene, napol sesute. Počasi se vzpneva po cesti do vrha, a domačije ni. Narediva še en krog, celo parkirava, da je peš le ne bi zgrešila. Vročina mi hušne v obraz in dekolte, ko stopim iz klimatiziranega avtomobila. Počutim se kot riba na suhem. Leno se premikava od hiške do hiške. Zaprta polkna, nikjer nikogar. Pročelje ene krasi masiven kamnit okvir, odprt kot pult, za katerim strežejo hladno pijačo. Zazreva se skozenj, scena iz filma. Rečem: »Glej, kot v Stalkerju.« Stalker rečem po angleško (stôker), pa se takoj popravim, ker mi je že povedal, da je beseda mišljena rusko, STALKER in ne STOKER. Zasmeji se, pridna. Učljiva. Na desni stoji hiška, kot iz strjenega medu. Odkrušena, porumenela fasada, par vrat, zabitih z žeblji, okno z rešetkami, lesen balkon, kot dvižni most mojih zdihljajev. Všeč mi je. Živela bi v njej. Čeprav ne maram, da me kdo fotografira, vsaj ne, kadar vem, da me, si zaželim, da bi mi rekel, naj sedem na zeleni stolček za mizo, da me slika. Kot staro ženičko z rutko, kakršno sem nosila prejšnji dan. Prekrižala bi nogi, se s komolci naslonila na kolena in zakamuflirana s sončnimi očali gledala vstran, ali pa bi zamižala od zadovoljstva. Fotoaparat je seveda pozabil v avtu.

Zagledava poba, ki malo stran seda v avto, pohitim in ga vprašam, kje vraga je Kosovelova domačija. Z zelo močnim dialektom naju napoti nazaj dol, pa desno, potem pa na levo. Ubogava napotek, a v prvo zgrešiva, kakor tudi vse, kamor sva v tistih dneh nameravala. Brez kompasa še na stranišče komajda najdem, smešno. Orientacija me ne mara, njemu pa hitro sonce stopi v glavo, in ... mu zastre pogled. Potem le prispeva pred veliko, spodobno hišo, kjer je genioso svoj čas bival. Pogovarjala sva se o njegovi produktivnosti, inovativnosti. Kako mlad je začel in tudi končal, še poln elana, pripravljen spreminjati svet. Parkirava zraven vinske trte. Na ograji hiše je telefonska mobitela, kamor pokličeš, če hočeš noter. Vtipkam številko in mu odstopim telefon. Sama pod drevesom potuhnjeno opazujem sosedovega poba na dvorišču, ki brez majice nekaj žaga, za njim pa laja razjarjen cucek, odločen, da mi pregrizne vrat. Še dobro, da je zverina oklenjena.

Vodja odprave se vrne iz sence in pove, da ima gospa, ki naj bi nama razkazala Srečkovo hišo, na obisku štiri družine, zato res nima časa. Nič kaj se ne razburjava, že pred tem sva se norčevala, čemu jo sploh iščeva. Da vidiva zibelko, v kateri je spal? No, tako je s temi ogledi. Dosti bolj fino bi bilo ta področja prekolesariti, jeseni ali spomladi, brez nevarnosti sončarice.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home