nedelja, julij 29, 2007

Nad tlemi

Zdajle sem se spomnila sinočnjih sanj. Zjutraj sem narahlo vohala smolo, konkretnih pripetij pa ni bilo pred očmi, dokler nisem slučajno pogledala knjižice, ki se mi valja ob postelji. Seveda, mrk gospod z naslovnice me je preganjal.

Bila sem v gozdu, okrog drevesnih debel sem jezno vozlala neuresničljivosti, da bi jih pustila za seboj, jih prepustila žolnam, da bi jih dokončno izkljuvale. In pride, brkati mož. Nisem ga prepoznala. Vpraša me, čemu se tako vneto vrtim okrog dreves. Če mi še nihče ni povedal, da pod lubjem bije uteha potrtih malikov (češ, mladina brezbrižna, kot da je vse njihovo!), naj raje dobro razmislim, kam odlagam svojo odvečnost. Najprej se ustrašim njegovega glasu in prezence, skušam se izgovoriti. Ne umakne se, stoji ob drevesu in odkimava z glavo. Kamorkoli se ozrem, so debla od korenin do vrha potiskana z njegovimi portreti. Vprašam, če sem zašla v njegovo spominsko sobo. Nič ne odgovori. Srepo me gleda. Iz drevesa, okrog katerega sem lomastila, se na več delih ulije smola. Z lasmi se pomotoma obregnem ob izcedek, ki me ošvrkne kot meduza in me magnetno vsrka tesno k deblu. Prilepljena sem. Brkež se porogljivo namuzne in stopi bližje. Pred oči mi nastavi ogromno medvedjo šapo in vpraša, kaj piše na njej. Negotovo zašepetam, da čisto nič. V krohotu doda: »Nič, gospodična, premika sleherno življenje.« Dlan mi odločno nasloni pod prsi, potipa mi pulz. »Ko se ne boš več sramovala svojih dejanj, te ne bo nobeno drevo več hecalo, te vezalo nase. Trdnejša boš od kateregakoli hrasta. Takrat pokukaj skozi moje okno, bova kakšno rekla,« še pristavi, odmakne roko in me pusti viseti nad tlemi.

1 Comments:

At 9:25 pop., Blogger skrivnosti gozda, rek & gorá said...

Give it a try.

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home