nedelja, julij 29, 2007

Kolaži

Ves čas sestavljam delce minulega, želenega, (ne)mogočega, navideznega. Kot dota so, ki si jo sama določam.

~ ~ ~


Sedim v zadnji klopi velike sejne sobe, z desnico pišem esej. The Go-Between. Nekaj o osebni zgodovini, če človeka bistveno opredeljuje, ali ne. Pišem in pišem, pripovedni tok teče, med prvimi oddam, nasmehnem se fantu s čopom, ki nas je med pisanjem nadzoroval, okrog vratu si zavijem topel šal in iz šalice pri vratih vzamem bonbon. Nič kaj prizanesljivo se ne odvije, papirček rezko zašvistne, spravim ga v žep. Odprem vrata in zadovoljna s sabo stopim v mrzel zimski dan. Jutro se šele preteguje, vonj po sveže pečenih makovkah me zvabi k pekarniškemu okencu. Najprej do konca poližem bonbon, potem živahno zagrizem v hrustljavo štručko in ni mi mar, če se mi mak zagozdi med zobe. Hodim naprej, ko me prešine kot mimolet ledene špice, odlomljene z neba: The Go-Between! Deček iz romana, ki je zaljubljencema dostavljal pisemca, je vendar posrednik. Besedna sestavljenka, ki pomeni "po-srednik". Pomeni (na sebi) in ne po-meni. Ni zgolj nekaj v zraku, med napisanim in tabo, s čimer se spoznavaš med branjem. Niti med učilnico, v kateri mnogi še pišejo, in nekom, ki z zamudo ugotavlja, da je (spet) samovoljno potoval po nepredpisanem ozemlju. Neprijetno me je zbodlo pod prsmi. Šla bi nazaj, si v dlan izpljuvala stopljeno bonbonasto brozgo, jo zavila, brez šuma, ponižno sedla nazaj na svoje mesto in se pisanja lotila kot je treba. Zbrano in dosledno, ne pa potepuško, kot neprilagodljiva pritepenka. V bežigrajskem podhodu iz razočaranja zavijem v glasbeno trgovino, kjer so svoj čas prodajali tudi nekaj oblačil in si kupim najlepši kos, kar jih je do včeraj premogla moja omara. Za rojstni dan sem si iz Nemčije, z zamudo, naročila novega, še lepšega.

V rdeči obleki (ki sploh prenaša usodno zgodovino), iz podhoda, sem lansko jesen na faksu, zjutraj s kapučinom v roki, sedela pred učilnico za grščino. Sprehodil se je mimo in mi spotoma ukradel pogled, da me je zbodlo v trebuhu. Kot ledena špica. Pogled, ki kar traja. Že ko sem prvič videla njegove oči, so me predirno nagovorile. Modrikaste govorice nisem dobro razumela, a me je zdramila. Z njimi me je prijel za roko, sledila sem raztresenim korakom. Sprehoda po sledeh pogleda se še nisem naveličala. Pelje naprej. Kdaj pa kdaj zaide v neprehodno, mi trnato, a nežno opraska lice, če ne bi, bi se pritoževala.

Zanima me, kje se steza konča, če sploh se, a nočem vedeti zagotovo. Razpleti so kakor popisani listi, odtrgani. Če jih spustiš, da peresno lahki odletijo skozi okno, jih veter odnese nesluteno daleč. Morda pod blatni podplat sprehajalca kakšne druge dežele, kateremu črke ne povejo nič drugega kot oddaljeno stran poglavja o tujih ljudeh.

*Da ne bi spet kakšne pihnila, preverim v Cobissu, če je The Go-Between preveden v kaj drugega kot "posrednik", pismonosec oz. pismonoša, mogoče. Je preveden in sicer: Volčja češnja. Zdaj se mi po glavi podijo še bolj nenavadni zasnutki za esej, morda celo upravičeno. Go figure.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home