Amen kot podstavni kamen

V prijetni senci ob mili Soči se mi lenoba kot migotava riba seli po telesu. S spolzkim repkom vsega oklofuta, od stopal do temena me križa, dokler mi zmatrana še sama ne zaspi na trtici. Obležim na trebuhu in gledam lesketanje rečne gladine. Sonce navihano proseva skozi goste krošnje, s senčnatimi šablonami se mi igra po nogah.

Bistrim glavo. Mešanica popitega vina (+ piva), borovničk in MK-ja (medvedje krvi) je opravila svoje. Tako pronicljivo se mi je zajedla v ude, da sem pred odrom pristopila k srebrnolasemu gospodu, ki ga še nikoli nisem videla, in ga vprašala, če je on morda Ivan Pregelj. Nimam pojma, odkod mi ta ideja in čemu se mi je zdela vredna omembe, neglede na dejstvo, da je gospod že skoraj 50 let pod rušo. Nisem dobro slišala kolega, ki mi je, ko se je srebrnolasec sprehodil mimo naju, v uho šepnil nekaj takega, kot da je to nekdo, ki ga cenim. Neko literarno ime. Ivan, ampak ni bil čisto prepričan, kateri že. Ivan pač. Kriva je bila glasna muzika. In moj zviti perspektivizem. Skratka, Ivan me presenečen pogleda, ni razumel, kaj točno me zanima, pa predlagam, da kar sam pove, kdo je. Vidi, da bo tako še najbolje prišel skozi in se predstavi: »Ivan Volarič Feo.« Navdušenja ne konca ne kraja, v temi sem v njem videla še kaj več od razžarjenega angela. Natrosila sem mu par nepovezanih komplimentov, mu iz pločevinke popila nekaj požirkov piva in jima z damo naredila prostor na klopci tik pred odrom. Smo bili kot štiriperesna deteljica blatnih desperadov v šolski klopi. Moj spremljevalec, na desni strani, je med koncertom malo zakinkal, Feo, na levi, pa ga je poslušal z blaženostjo v očeh. Odpila sem mu še nekaj požirkov, spremljevalca v polsnu odpeljala v šotor in zaspala kot dojenček. Lep večer je bil, a malo preopojen. Jutranji rompompom od glave do želodca je bil kar hud. Pomirila ga je šele barva Soče. In v vodi iz tolminskega vodnjaka raztopljen aspirin.

P.S. Ko ob večerji na knežjem kamnu pred šotorom "sosedovo" dekle zaigra na violino, note si zatakne kar za šipo bivalnega kombija, pač ni izključeno, da si nekaj ur zatem ne boš zaželel pogovora s preminulim literatom.