Divji zahod

Pesmi se napišejo same, kadar se. Nemogoče je, da bi se nekaj lepo strnjenih vrstic postavilo druga pod drugo, kot hiška iz kock npr., že samo na našo željo. Kje pa! Neumnost je, sploh nameniti se poetizirati, če ti hiška že ne maha z repom pred očmi. Zvečer me prime, včasih, da bi kakšno sestavila, pa jih potem sproti zbrišem.

Lahko pa napišem nekaj o pritlehnosti Divjega zahoda. V Londonu sem imela fanta na sumu, da spi z ženskami za denar. Sumničavost mi je vzbujal vseskozi, ni se je dalo izkoreniniti, in nenehni pritoki denarja, ki ni imel odkod pritekati, so nanj metali rdečo luč. Misel na to se mi je gabila kakor vampi na kilo, zaviti v bel papir, naravnost iz mesnice; morda je bila iz trte izvita, morda pa tudi ne. Nikoli ne bom vedela. Teh kozlarij se spomnim, ko mi takole mimogrede pošlje kakšen mail, kot da sva dobra prijatelja, med katerima vse štima. Prijazna pisemca, limonine lizike za sladkosnedo punčko?! Ob tem se mi od nekod med rebra prihuli suličasta neslanost v stilu, hej, v čast naj ti bo, da si imela sočen kos mesa vedno na voljo zastonj. Seveda vem, da nič ni zastonj. Še najmanj ljubezen.

Ko sem ga takrat ujela na lažeh, smrdljivih kot le kaj, mi je počil film. Iz angleščine sem preklopila na materinščino (kleče, hlipaje v tla): »Pa kaj si ti?! Žival?! Svinja mogoče?! Pujs, poln govna. Sam drek te je. Zaudarja od daleč. Fuuuuj! Kozla se mi. Z lopato bi ga lahko kidala, pa bi še zmeraj do vratu bredla po svinjariji. To se dogaja v filmih, a ne štekaš? To ni vestern, ali pač?! Ne, to tu ni ena mojih vlog! Ne sprejmem je. Nobenega režiserja ne vidim, ni scenografije, muzika je grozljiva ...« Prosi, naj govorim po človeško. »Človeško? Svinje se ne pogovarjajo. Krulijo. Tega pa ne znam. Škoda. Lahko pa ti, kar naglas, daj si duška, izvoli ... mene ni več ... šla sem ... daleč proč ...« Ponavlja se, naj za vraga poslušam, da sem čisto utrgana, da me vendar ljubi. V afektu sem mu nepremišljeno hotela pobasati denar, za katerega je trdil, neprepričljivo, da je mamin trdo prislužen prispevek za študij. Skratka, mimogovori se še nekaj časa niso polegli, dokler nisem po prerivanju povsem brez moči zatavala ven na pločnik, niti malo mi ni bilo mar, če me zbije kakšen mulo z ukradenim avtomobilom, posili ključavničar, ki mi je pred nekaj dnevi naredil par ključev Svinjinega stanovanja – novoletno darilo, zabode obubožan diler. Pred očmi mi je plesala samo kredasto bela, v resnici črna, svinjina glava, ki plava v lastnem dreku. Ob podobi se mi je krčil želodec, prst sem si tiščala globoko v grlo, da bi jih izbruhala, vse te preganjanjoče slike.

»Raz-uzdati«, pravi Nedeljka v pogovoru. Dušan se ni hotel razuzdati, zato jo je vedno zvečer klical, da bi ga odpeljala domov, da ne bi zašel v kakšno drugo stanovanje. Zase rada rečem, da mi prija, ko se nimam v vajetih. Ampak vajeti so le podaljšek uzde. Če se strgamo z vajeti, je uzda morda še na mestu. Morda pa tudi ne ...

*** Mislim, da se je takrat zgodilo, se pravi – po njem, da me nikoli več moški ne pritegne zgolj zaradi videza. To fazo sem pokopala podse in če nič drugega, sem mu hvaležna za to. Osvabajajoče je, gledati ljudi skozi podkožne plasti, odkrivati njihove potenciale. Telesno me očarajo le še plesalci, na odru; na daleč, brez potrebe, da bi z njimi spregovorila, ali jim začela s telesa odvijati tančice. ***