sreda, avgust 08, 2007

Itd.

Zunaj šotora se je sonce že jutranje živahno igralo z razporejanjem žarkov. Leže, na hrbtu, sem opazovala cikcakasto lomljenje svetlobe na vrhu šotorske kupole modre barve, nebesnega svoda, kak meter nad menoj. Na tanki mrežici, zračniku kupole, se je zvijala štrigula. Prilezla je na mrežni raženj in se kot čevapčič cvrla na soncu. Malo zlobna sem jo z nohtom špiknila v trup, da se je stisnila vase kakor polžek. Starejši so me vedno svarili pred njimi. Boj se štrigul! Barabinke zlezejo v uho in ti preščipnejo bobnič. Opazujem to malo žival, ki človeku vzame sluh. Prav smešno. Mislim kar naglas, ko z desne, še v polsnu, tudi kuštravec v odgovor zagodrnja dvom o njihovi nevarnosti. Težko si predstavljam, da na tem širnem območju, ki ga ima drobno bitjece na voljo raziskovati, najde ravno človeka, mu po telesu spleza do vratu, še višje, do ušesne odprtine, zleze globoko v notranjost in precvika membrano, ki ločuje zunanji slušni kanal od srednjega ušesa. Ko jo takole gledam, napol pečeno in preplašeno, ji še zdaleč ne bi pripisala moči zloveščega pohabljanja. Pravilno se ji reče strigalica, štrigulo smo malo podomačili, strašne klešče pa nosi na koncu zadka. Strigalica, ki striže ušesne bobniče. Kakšen hec!

Z žgočim grlom pomislim na spremno besedo nekega tujega profesorja v angleški verziji Ecce Homo, ki pravi, da je bil Nietzsche že kot študent zelo nedružaben, nobenih študentskih veseljačenj se ni udeleževal, raje je bral in pil vročo čokolado. Njegov Zaratustra (omenjen tudi v Derridajevem Timpanu) se je vprašal, če bi moral z udarci cimbal ali timpanonov, instrumentov, ki so (bili) del dionizičnosti, predreti filozofom ušesa, da bi se naučili poslušanja z očmi. Zvečer se je sogovornik čudil Nietzschejevi dionizični zagnanosti, glede na to, da je sam živel stran od ljudi, ne ravno izpostavljen ekstatičnemu, orgiastičnemu, brezumnemu. Individualist, kakršen je bil, četudi divjaški, polzmešan, dionizične norije (kot množičnega žura) verjetno ni izkusil, razen seveda samolastne kreativnosti in intuitivnosti. Verjamem, da človek marsikaj lahko doživlja zgolj pri sebi. Da mu je dionizični princip blizu, se mu ni nujno treba dati iz kože, požlampati galono vina, pogoltniti tabletko sreče, niti se izklopiti iz vsakdanjega milovanja.

Ali poslušati z očmi torej pomeni uglasiti lastno gledišče? Namišljene (slikovne) predstave uskladiti z notranjim (ali zunanjim) glasom? Po-ustvarjati vedeno?

»In ko od pogovornega jezika – ki je sam dovolj enigmatičen, kajti misel dobi realnost šele v trenutku, ko je formulirana, naj bo to na zunanji način ali pa ne – pridemo do petega jezika, naletimo pred seboj na enigmo druge stopnje, kajti bližje ko smo, v nekem smislu, telesnim strukturam (kjer vsako oddano sporočilo izgleda kot neposredni sad) in odtod očitno bolj prepričani, da stojimo na trdnih tleh, bolj smo v resnici v sporu z neizrekljivim, pri čemer se melodična linija predstavlja kot prevod – v izključno zvočni idiom – nečesa, česar ne bi bilo mogoče povedati z besedami
~ M. Leiris


slika: Fatal Eclipse, Ardon

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home