petek, avgust 10, 2007

Hibe

Zemlja (ji v samozaverovanosti ne rečemo tudi svet?) ni vrteči globus, prej pisana frnikola, igrača velikih in malih, kotaleča se sempatja.

Malo se mi že mudi, ko med listanjem po deset let stari Novi reviji pogled omreži črnobela portretna fotografija lepe ženske. Pogovor z Nedeljko Pirjevec, sopotnico Dušana, velikega imena slovenske literarnozgodovinske, filozofske scene in še česa. Z njo se pogovarja Rudi Šeligo, ki mi je v spominu najbolj ostal iz nekega večera, med vožnjo domov, z nekom, ki je rekel, da Kranj pozna edino prek obiskov pri Šeligi, kamor je kot mulo prihajal s fotrom. Le nekaj malega sem prebrala, izpod Šeligovega peresa, bom še kaj, Pirjevčevega pa sploh. Po čemerkoli sežem, vse je povezano. Bolj ko se ti obzorja razpirajo, večja je možnost medsebojnega spajanja. Mala in velika imena, kraji in epizodni dogodki, izrečene ali zapisane besede, zamolkli ter plameneči pogledi ... Pirjevčeva je bila s svojim možem, ki je rad globoko pogledal v kozarec (na dnu se vidijo obrisi prihodnosti), med drugim na obisku pri Heideggru, ki »je imel v očeh dva reflektorja in je sogovornika gledal tako, kakor da bi ga preiskoval, a ne hudobno – z rahlim, iskrivim nasmeškom.« Poznam take oči, izurjene za dešifriranje prikritih misli. Čedalje močneje svetijo, prav med razjasnjevanjem. Vročično prebadajo, če jim ne privoščiš pritrditvenega mežika, da so pravilno usmerjene. Da ne žarčijo v temi, kjer igra že drug svet, pod okriljem brezbarvne frnikole.

Nedeljka je igrala v kranjskem teatru, se gotovo ničkolikokrat sprehodila mimo spodnjega foyerja, kjer zdaj stoji Šeligov doprsni kip. Kdaj pomislite, kdo vse je že stopal po krajih, kjer ste kakor doma? Kako se pravzaprav nenehno srečujete in razhajate z živim in mrtvim? Kdo je dal zgraditi vodnjak, iz katerega ste si nekega jutra gasili hudo žejo? Čigava roka je nekoč besno stiskala kozarec v barčku, pretrpežen, da bi se razdrobil na ostre črepinje; v katerem vam ob kapučinu postrežejo vodo? Kdo so bili ljudje, ki so mojstrsko krojili svoje sanje (čisto podobne vašim, sanjanim v nemirnih nočeh)?

Kakor votli mehurčki v frnikolah smo, okamneli. Motne hibe stekla, vlitega v šablono brezčasja.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home